Današnja objava, ki vsebuje recept za domače kokosovo mleko, je nekakšna predigra za jutrišnji prvi recept za smoothie za 2€. Ker v smoothie-jih velikokrat uporabljam tudi jogurt, bi rada poskrbela za cenovno ugodno alternativo za vse, ki ne prenašate laktoze ali ste vegani. In tole kokosovo mleko ni le dobro, ampak tudi cenovno ugodno. Liter tako pripravljenega kokosovega mleka vas bo namreč stal le okrog 0,75€. 😀
Domače kokosovo mleko. Enostavno in okusno. 🙂
Sama z mlekom in mlečnimi izdelki nikoli nisem imela težav (trkam na les). Ima pa moja sestra laktozno intoleranco, zato je recept za domače kokosovo mleko pri nas kar velikokrat v uporabi, sploh če imam družinske obiske. 🙂
Kljub temu da nimam težav z laktozo, pa vedno rada poizkusim kaj novega in malo poeksperimentiram v kuhinji. Tako sem preizkusila tudi tale super enostaven recept za domače kokosovo mleko, ki ga lahko pripravite zvečer (vzelo vam bo samo 10 minut) in ga uporabite zjutraj. Kaj je pa najboljša stvar? Čez noč se bo v hladilniku domače kokosovo mleko ločilo od smetane, ki se bo nabrala na vrhu. Z malo spretnosti lahko smetano postrgate in jo shranite v ločeno posodo. Tako ste doma “pridelali” ne samo kokosovo mleko, ampak tudi smetano, ki jo lahko zmešate s kokosovo moko in tako dobite odličen nadomestek za jogurt (seveda spet brez laktoze). 🙂
Sestavine
Sestavine zadostujejo za približno 0,5l kokosovega mleka.
Kokosova moka (100g)
Voda (0,5l)
Sladilo po izbiri (npr. datlji) – lahko tudi brez
Postopek
Kokosovo moko vsujemo v blender. Segrejemo vodo, vendar pazimo, da ne zavre. Toplo vodo prelijemo čez kokosovo moko. Počakamo 5-10min. V kolikor želimo, lahko dodamo tudi sladilo po izbiri, jaz ga kar preskočim.
Kokosova moka, prelita s toplo vodo. Pred mešanjem počakamo 10 minut.
Vklopimo blender in mešanico dobro premešamo.
Mešanico precedimo skozi fino cedilo ali gosto tkano tkanino (jaz sem uporabilo sirarsko tkanino).
Kokosovo mleko precedimo, da ločimo suho snov od tekočine. Za precejanje uporabimo cedilo ali tkanino.
Temeljito iztisnemo mešanico v cedilu / tkanini in suho snov (sesekljano kokosovo moko) shranimo v hladilnik ali zamrzovalnik. Uporabimo jo lahko v smoothie-jih, domačem muesli-ju ali pa na primer za izdelavo domačih Raffaello kroglic.
Tekočino dobro iztisnemo. Ko je preostala kokosova moka v tkanini čisto suha, takrat smo dobro opravili delo. 🙂
Tako dobljeno kokosovo mleko shranimo v hladilnik, kjer lahko počaka največ tri dni.
Po noči v hladilniku se kokosova smetana loči od ostale tekočine. Pred uporabo zato mleko dobro pretresemo, če pa želimo, pa lahko smetano tudi odstranimo in uporabimo kot nadomestek jogurta (zmešano z kokosovo moko).
“Kokosovo smetano”, ki se čez noč v hladilniku naredi na vrhu mleka, lahko odstanimo in uporabimo za druge jedi, ali pa mleko pred uporabo samo dobro pretresemo.
Vsi vemo, da je zelenjava dobra za zdravje. Tisto, ki jo pridelamo doma in vanjo vložimo še svoj čas in voljo, pa jo ponavadi cenimo in spoštujemo še bolj kot kupljeno. Redko katera zelenjava v svojih zdravilnih lastnostih prekaša česen. Današnji zapis je moja oda domačemu česnu. Po pozornosti in trudu, ki sem ga letos usmerila v njegovo gredo, mi je poplačal z lepim pridelkom. Da je česen dober za zdravje so vedeli že dolgo pred Google-om. O njegovih blagodejnih učinkih so pisali že Egipčani, stari Grki in Rimljani, dobro poznan pa je tudi v kitajski medicini.
Letošnji spomladanski česen iz mojega vrta.
Zadah po zdravju
Če je bil včasih česen poznan kot vir zadaha (sploh po kakšni morski jedi s tržaško omako), pa danes česen imenujemo kar naravni antibiotik. Česen pa ne učinkuje samo proti gripi in prehladu, ampak tudi zmanšuje tveganje za srčno-žilne bolezni, saj uravnava krvni tlak in zmanjšuje raven holesterola v krvi.
Raziskave so pokazale, da česen vsebuje tudi antioksidante, ki naj bi preprečevali Alzheimerjevo bolezen in demenco. Prav tako naj bi uživanje česna pospešilo izločanje težkih kovin iz telesa.
Tudi pred vsemi znanstvenimi razpravami o česnu, je bil le-ta priljubljena zelenjava, ki se že dolgo goji na slovenskih vrtovih. S svojim značilnim okusom najde mesto v številnih receptih in tako si “zdravilo” brez težav podtaknemo kar v kosilo.
Zaradi česna selitev v hišo
Česen na vrtu oziroma njegovo izginjanje iz njega je bil tudi povod, da sem se preselila v Hišo ob gozdu. Babi je namreč na vrtu ob hiši, kjer živim, in ki ga je ona včasih obdelovala opazila, da ji česen izginja z gredic. Očitno je nekdo opazil, da je bil hiša nenaseljena in si je včasih postregel s pridelki iz vrta. Tako sem se ponudila, da pridem “čuvat” česen in ostale vrtnine ter potem kar ostala tukaj. 🙂
Gojenje česna na domačem vrtu
Na mojem vrtu gojim spomladanski ptujski česen. Prvo leto smo sadili tudi zimski ptujski česen, ki pa se je pri shranjevanju obnesel slabše kot spomladanski, zato trenutno ostajam pri gojenju le-tega. V prihodnosti bi seveda rada preizkusila še kakšno drugo sorto česna in primerjala okus ter obstojnost.
Gnojenje česna z uležanim hlevskim gnojem. Letos je bil česen posajen med jagodami.
Stroke spomladanskega česna sem v vrt posadila marca. Če bi sadila zimski česen, bi ga morala posaditi že jeseni. Morda mi ravno zato spomladanski česen bolj odgovoraja – celo zimo lahko načrtujem vrti in se šele spomladi odločim, kam v vrtu bom sadila prve vrtinine, med katere sodi česen.
Pravijo, da česen ne mara pognojene zemlje. Jaz sem mojega med rastjo vseeno malo pognojila z dobro uležanim hlevskim gnojem ter večkrat posula s pepelom. Moja družina namreč že več generacij (babi, mami in tudi jaz) verjame, da pepel blagodejno vpliva na vrtnine in jih ščiti pred škodljivci. Tako česen posipamo s pepelom, da preprečimo obisk česnove muhe ter tudi če opazimo, da konice česnovih listov začenjajo rumeneti.
Razen te, zgoraj opsane preproste nege, se s česnom kaj več ne ukvarjam. Dodelim mu gredico (letos med presajenimi jagodami) in ga večino sezone pustim pri miru.
Posipanje česna s pepelom – pepel naj bi odganjal česnovo muho ter druge škodljivce in bolezni.
Pobiranje in shranjevanje česna
Česen sem pobrala v petek, torej 4. avgusta. Zjutraj sem ga populila iz zemlje, čez dan pustila zunaj na soncu, da se je osušil ter ga nato rahlo očistila in spletla v kito. Že odkar pomnim je pri nas doma navada, da čebulo in česen po pobiranju spletamo v kite. Če je pri čebul proces malce bolj kompleksen in zahteva še uporabo vrvice, lahko česnovo perje spletemo v čisto navadno kitko (tako kot v laseh), s tremi šopi, ki jih prepletamo med sabo in sproti dodajamo nove glavice česna. Letos sem se pletenja česnove kite lotila prvič. Kita ni popolna, je pa moja. 🙂
Pobran, neočiščen česen.
Spleteno kito nato obesimo v senčen in zračen prostor. Česen, shranjen na ta način brez težav počaka do naslednje pomladi in nam celo zimo služi kot naravni antibiotik in odlična začimba. Do takrat poskusimo ohraniti nekaj glavic, ki jih februarja ali marca razdelimo in posamezne stroke spet posadimo v zemljo. Pri sajenju pazimo na pravilno orientacijo stroka – spodnji del stroka naj bo tudi v zemlji obrnjen navzdol. Tako je krog gojenja česna sklenjen.
Pa še kratka osebna izkaznica česna Posebnosti gojenja: zgodnje sajenje (februar) spomladanskih sort in pozno sajenje (oktober) zimskih sort Velikost odrasle rastline: do 50cm Shranjevanje plodov: spletanje v kite in hranjenje v suhem, temnem in zračnem prostoru ali sušenje Zakaj uživati? Ena izmed bolj zdravilnih in okusnih rastlin na vrtu. Kot “naravni antibiotik” ščiti pred prehladom in gripo. Uravnava tlak in zmanjšuje holesterol v krvi. Česen je nepogrešljiv v kulinariki – najdemo ga praktično v vseh receptih za juhe, omake in enoločnice, v mnogih solatah, veliko ljudi pa ga uživa surovega na prazen želodec, saj naj bi bilo njegovo delovanje tako še močnejše. Zaključek: Obvezna vrtnina na (še tako majhnem) vrtu!
Moja prva česnova kita – obesimo jo v suh, zračen in temen prostor. Tako shranjen česen počaka do pomladi.
Rožna voda – voda, pridobljena iz vrtnic. Cenjena je v kozmetiki, kjer ji pravijo kar magični napoj lepote. Francoski slaščičarski mojstri jo uporabljajo za pripravo slaščic. Nekatera ljudstva po svetu pa verjamejo tudi v njene zdravilne moči – zdravila naj bi na primer boleče grlo, za kar pa ni dokazov.
Domača rožna voda – za uporabo v kozmetiki in kulinariki.
Rožna voda nikoli ni bila na seznamu stvari, ki bi jih želela poizkusiti ali jih izdelati. Slišala sem že zanjo, prebrala na kakšni kozmetični nalepki, da jo vsebuje nek tonik za obraz ali pa nov tuš gel. Sestra se je srečala z njo na slaščičarski delavnici, kjer so jo obogatili s sladkorjem in iz nje pripravljali sladice.
Kaj je ta roza pijača?
Potem pa sva letos spomladi s sestro sedeli v kavarni v Ljubljani in nasproti naju je sedela punca, ki ji je natakar prinesel pijačo nežno roza barve. Pijača je takoj pritegnila mojo pozornost, zato sem se potrudila in uspela prebrati nalepko na steklenici. To je bila steklenica Fentimans Rose Lemonade, ki je letos pravi hit.
Doma sem pogooglala to slavno limonado in ugotovila, da poleg limonade vsebuje še rožno vodo. Evo, pa sem ga našla – nov projekt. Domača Rose lemonade, roza ali vrtnična limonada ali kakorkoli bi že ta pijača imenovala v slovenščini.
Vse, kar mi je manjkalo, je bila rožna voda. In ker ima moja mami res lepe vrtnice, ki so zraven še bogate roza barve, sem se odločila, da naredim svojo rožno vodo.
Rožna voda je v sicer stranski produkt (hidrolat), ki nastane med parno destilacijo vrtnic za pridobivanje eteričnega olja.
Ker (še) nimam destilatorja, sem se morala znajti z razpoložljivimi sredstvi. V nadaljevanju najdete preprost recept za rožno vodo brez uporabe destilatorja. Če destilator imate, ga seveda lahko uporabite. 🙂
Pri mami sem nabrala celo košaro cvetov vrtnic. Ko sem se spustila po internetni spirali raziskovanja vrtnic in njihove uporabe, sem namreč zasledila, da se njihove cvetove uporablja tudi za čaje in za izdelavo kozmetike. Zato sem višek cvetnih listov posušila in sedaj čakajo na nadaljno uporabo. 🙂
Kako izdelati rožno vodo
Destilirana voda in cvetovi vrtnic so vse kar potrebujemo za domačo rožno vodo.
Sestavine:
destilirana voda
pest svežih (ali suhih) cvetnih listov vrtnic (najboljše so damaščanske vrtnice, ki najlepše dišijo)
Lonček s cvetnimi listi vrtnic.
Postopek:
V lonček damo cvetne liste vrtnic.
destilirano vodo. Pazimo, da je vode le toliko, da prekrije cvetne liste.
Mešanico počasi segrevamo in čakamo, da zavre. Vre naj toliko časa, da cvetni listi izgubijo barvo (20-30min).
Mešanico nato precedimo in tako dobljeno rožno vodi shranimo v čist, steriliziran kozarec.
Tako pripravljena rožna voda zdrži do pol leta v temnem prostoru, kjer hranimo ostale vložnine. Po odprtju jo moramo hraniti v hladilniku in čimprej porabiti.
V vročini, ki nas pesti zadnji teden, oziroma že kar celo poletje, pašejo osvežitve. Da nismo ves čas doma in jaz v vrtu, smo se Aljaž, Didi in moja malenkost včeraj odpravili na izlet v Bohinj.
Priznati moram, da sem bila v Bohinju pred tem samo dvakrat – enkrat jeseni, ko me je pot zanesla samo do tiste največje plaže nasproti hotela Jezero ter enkrat pozimi, ko sva se s kolegico odpravili na “sprehod” okrog jezera. Takrat se je izkazalo, da sva malce podcenili obseg tega bisera in naju je v zadnji tretjini poti ujel mrak, vendar sva se kljub temu imeli super, saj sva celotno pot (kjer nisva srečali žive duše) izkoristili za klepet.
Med sobotno peklensko vročino sva se torej z Aljažem odločila, da popoldne preživiva ob Bohinjskem jezeru in združiva prijetno s koristnim: v načrtu sva imela sprehod okrog jezera s postankom za kopanje in večerjo v obliki manjšega piknika.
Ob treh popoldne sva se odpravila od doma in upala, da bo ob najinem prihodu do Bohinja vročina vsaj malo popustila ter da bo načrtovani sprehod okrog jezera znosen.
Prihod v Bohinj in parkiranje
Po preživeti gneči na cestah okrog Bleda sva v Bohinj prispela okrog štirih. Tudi tu gneča v Ribčevem Lazu ni bila nič manjša. Parkirala sva na parkirišču nad hotelom Jezero. Ta poteza naju je pošteno udarila po žepu, saj ura parkiranja stane 1,5€. Od16h do 20h, ko se zaključi dnevna plačilna tarifa, je to naneslo 6€. Grenko-sladko sem se nasmehnila, ko sem drobiž zmetala v parkomat, saj me je tolažila misel, da drugih stroškov ta dan ne bova imela. Večerja je namreč že pripravljena čakala v najinih ruzakih.
Na začetku peš poti okrog Bohinjskega jezera.
Sprehod okrog Bohinjskega jezera
Vzemi smo pot pod noge in šli na pot (Didi je bila seveda z nama). Po gneči na prvih parih plažah ob peš poti okrog jezera, se je v nadaljevanju poti število kopalcev precej zmanjšalo. Bolj ko sva se oddaljevala od Ribčevega Laza, manj ljudi sva srečala na poti in ob vodi. Pot je enostavna in položna, primerna praktično za vse tipe obutve in ne zahteva večje fizične pripravljenosti. Veliko večino časa se hodi v senci, tako da je zadeva znosna tudi med vročino.
Didi pozira. 🙂
Nekje na tretjini poti, po prvi uri hoje, smo našli zaliv, kjer ni bilo drugih plavalcev in se preoblekli v kopalke. Kljub začetnemu šoku nad temperaturo vode, smo vsi trije hitro zaplavali. Sploh Didi, ki obožuje vodo, je uživala.
Didi v elementu. 🙂
Po plavalni seansi smo nadaljevali pot proti Ukancu. Vmes smo hodili mimo srčkanih hiš na obrežju jezera, za katere se še vedno sprašujem, če stanovalci in gostje sploh imajo drug dosop do njih kot po vodi. 🙂
Hiške na obrežju Bohinjskega jezera.
Piknik brez odpadkov z razgledom na bohinjsko jezero
Na poti smo našli skalo s super razgledom na Bohinjski jezero. Tukaj sva si z Aljažem privoščila piknik. Hvala bogu, da je bila pojedina čisto brez odpadkov, saj na celotni peš poti od Ribčevega Laza do Ukanca ni niti enega koša za smeti. Očitno je res, kar pravijo: brez smeti, brez skrbi. 🙂
Piknik brez odpadkov z razgledom na Bohinjsko jezero.
Kaj sva si privoščila na pikniku?
Na koščke narezano medeno melono v steklenem kozarcu na patent. Jedla sva z lesenimi plačkami za ražnjiče.
Tortilje, polnjene z domačo zelenjavo, slanino in avokadom, zavite v bombažne brisačke.
Limonado in “limetado” – sok iz limone in limete, postrežen v steklenih kozarčkih za vlaganje, ki sem jim že doma dodala kolut limete in liste mete.
Priznati pa moram, da tale piknik ni bil čisto brez plastike, kot bi si želela. Tortilje sem namreč transportirala v plastični tupperware posodi, saj za steklene posode za shranjevanje še zbiram finance. :/
Melona, limonada in polnjene tortilje – brez odpadkov, brez skrbi. 🙂
Nadaljevanje poti in zaključek
Po okrepčilu smo pot nadaljevali proti Ukancu in potem po pešpoti ob cesti naprej oz. nazaj do Ribčevega Laza. Celotna pot, skopaj s postanki, je trajala dobre štiri ure. K avtu smo se prijetno utrujeni vrnili ob pol devetih.
Hiške v Ukanco. V zavetju gora in s pogledom na jezero.
Izlet v Bohinj se je izkazal za odlično idejo, spremenila bi samo izbiro parkirnega mesta, saj se v Bohinju brez težav parkira brezplačno.
Zelenjavna juha, ki sem jo pripravila danes, je tako enostavna, da si predstavljam, da bi jo v starih časih ženske pripravile iz tistega, kar so pač našle na vrtu. Tako enostavna za pripravo, pa tako dobra.
V času, ko domači vrtovi obilno vračajo vloženi trud in čeprav, kot radi pravijo, od viška glava ne boli, se vseeno lahko zgodi, da ne vemo, kaj bi pripravili iz dnevnega izplena zelenjavnega vrta.
Recept za zelenjavno juho v nadaljevanju je idealen za dni, ko na vrtu, v trgovini ali na tržnici naberemo malo te in malo one zelenjave in nato ugotovimo, da se nam ne ljubi kuhati več ločenih jedi, zato vse skupaj stresemo v en lonec in pripravimo odlično zelenjavno juho. Recept vsebuje sestavine živalskega izvora, zraven pa so navedena veganska nadomestila.
Zelenjavno juho v nadaljevanju lahko pripravite iz poljubne zelenjave, ki jo imate pri roki. 🙂
Sestavine:
velika pest nizkega stročjega fižola
dva korenčka
ena paprika
ena manjša bučka – cuketa
trije veliki listi blitve
trije listi toskanskega listnega ohrovta
dve čebuli
strok česna
origano (dobra misel)
timijan
jušna žlica ocvirkov (vegansko: olivno olje)
poper
sol
kisla smetana (vegansko: zmiksani namočeni indijski oreščki z limono, jabolčnim kisom in soljo)
Postopek:
V večji posodi na zmernem ognju raztopimo in popražimo ocvirke (ali segrejemo olivno olje).
Ocvirkom (ali olju) dodamo nasekljani čebuli. Pražimo dokler čebula ne porumeni.
Dodamo nasekljan česen in na kolobarje narezan korenček. Pražimo minuto ali dve, nato zalijemo s tremi litri vode (lahko več ali manj, odvisno kako “gosto” juho želimo).
Ko čakamo, da voda zavre, očistimo fižol in ga prepolovimo. Narežemu tudi papriko in bučko Ko voda zavre, vanjo stresemo fižol. papriko in bučko. Dodamo tudi nasekljan origano in timijan ter solimo po okusu.
Na zmernem ognju kuhamo 10 minut.
Ko mine teh 10 minut, v lonec dodamo še narezane liste listnega ohrovta in blitve. Kuhamo še tri minute oziroma dokler se listi ohrovta ne zmehčajo (blitva ni problematična :)).
Zelenjavna juha je najboljša, če jo postrežemo vročo in okrasimo z žlico kisle smetane (ali veganskega nadomestka, ki ga najdete med surovinami) ter cvetovi origana.
Namig:
Skuhamo lahko večje količine juhe, ki jo lahko nato v manjših ločkih zamrznemo in uporabljamo po potrebi. Brez težav pa bo zelenjavna juha cel teden počakala tudi v hladilniku.
V veganski različici lahko kislo smetano nadomestite z zmletimi namočenimi indijskimi oreščki.
 "Pinterest")
 "Pinterest")
