V vročini, ki nas pesti zadnji teden, oziroma že kar celo poletje, pašejo osvežitve. Da nismo ves čas doma in jaz v vrtu, smo se Aljaž, Didi in moja malenkost včeraj odpravili na izlet v Bohinj.
Priznati moram, da sem bila v Bohinju pred tem samo dvakrat – enkrat jeseni, ko me je pot zanesla samo do tiste največje plaže nasproti hotela Jezero ter enkrat pozimi, ko sva se s kolegico odpravili na “sprehod” okrog jezera. Takrat se je izkazalo, da sva malce podcenili obseg tega bisera in naju je v zadnji tretjini poti ujel mrak, vendar sva se kljub temu imeli super, saj sva celotno pot (kjer nisva srečali žive duše) izkoristili za klepet.
Med sobotno peklensko vročino sva se torej z Aljažem odločila, da popoldne preživiva ob Bohinjskem jezeru in združiva prijetno s koristnim: v načrtu sva imela sprehod okrog jezera s postankom za kopanje in večerjo v obliki manjšega piknika.
Ob treh popoldne sva se odpravila od doma in upala, da bo ob najinem prihodu do Bohinja vročina vsaj malo popustila ter da bo načrtovani sprehod okrog jezera znosen.
Prihod v Bohinj in parkiranje
Po preživeti gneči na cestah okrog Bleda sva v Bohinj prispela okrog štirih. Tudi tu gneča v Ribčevem Lazu ni bila nič manjša. Parkirala sva na parkirišču nad hotelom Jezero. Ta poteza naju je pošteno udarila po žepu, saj ura parkiranja stane 1,5€. Od16h do 20h, ko se zaključi dnevna plačilna tarifa, je to naneslo 6€. Grenko-sladko sem se nasmehnila, ko sem drobiž zmetala v parkomat, saj me je tolažila misel, da drugih stroškov ta dan ne bova imela. Večerja je namreč že pripravljena čakala v najinih ruzakih.
Sprehod okrog Bohinjskega jezera
Vzemi smo pot pod noge in šli na pot (Didi je bila seveda z nama). Po gneči na prvih parih plažah ob peš poti okrog jezera, se je v nadaljevanju poti število kopalcev precej zmanjšalo. Bolj ko sva se oddaljevala od Ribčevega Laza, manj ljudi sva srečala na poti in ob vodi. Pot je enostavna in položna, primerna praktično za vse tipe obutve in ne zahteva večje fizične pripravljenosti. Veliko večino časa se hodi v senci, tako da je zadeva znosna tudi med vročino.
Nekje na tretjini poti, po prvi uri hoje, smo našli zaliv, kjer ni bilo drugih plavalcev in se preoblekli v kopalke. Kljub začetnemu šoku nad temperaturo vode, smo vsi trije hitro zaplavali. Sploh Didi, ki obožuje vodo, je uživala.
Po plavalni seansi smo nadaljevali pot proti Ukancu. Vmes smo hodili mimo srčkanih hiš na obrežju jezera, za katere se še vedno sprašujem, če stanovalci in gostje sploh imajo drug dosop do njih kot po vodi. 🙂
Piknik brez odpadkov z razgledom na bohinjsko jezero
Na poti smo našli skalo s super razgledom na Bohinjski jezero. Tukaj sva si z Aljažem privoščila piknik. Hvala bogu, da je bila pojedina čisto brez odpadkov, saj na celotni peš poti od Ribčevega Laza do Ukanca ni niti enega koša za smeti. Očitno je res, kar pravijo: brez smeti, brez skrbi. 🙂
Kaj sva si privoščila na pikniku?
- Na koščke narezano medeno melono v steklenem kozarcu na patent. Jedla sva z lesenimi plačkami za ražnjiče.
- Tortilje, polnjene z domačo zelenjavo, slanino in avokadom, zavite v bombažne brisačke.
- Limonado in “limetado” – sok iz limone in limete, postrežen v steklenih kozarčkih za vlaganje, ki sem jim že doma dodala kolut limete in liste mete.
Priznati pa moram, da tale piknik ni bil čisto brez plastike, kot bi si želela. Tortilje sem namreč transportirala v plastični tupperware posodi, saj za steklene posode za shranjevanje še zbiram finance. :/
Nadaljevanje poti in zaključek
Po okrepčilu smo pot nadaljevali proti Ukancu in potem po pešpoti ob cesti naprej oz. nazaj do Ribčevega Laza. Celotna pot, skopaj s postanki, je trajala dobre štiri ure. K avtu smo se prijetno utrujeni vrnili ob pol devetih.
Izlet v Bohinj se je izkazal za odlično idejo, spremenila bi samo izbiro parkirnega mesta, saj se v Bohinju brez težav parkira brezplačno.