Samooskrba je širok pojem in poleg samooskrbe s hrano zajema tudi samooskrbo z energijo, vodo in drugimi dobrinami. Danes se v tem zapisu osredotočam samo na moj trenutni cilj – to je samooskrba z zelenjavo.
O samooskrbi premišljujem že dolgo časa – prvič sem o ideji, da ne bi potrebovala trgovine za nič drugega kot olje in sol razmišljala pred desetimi leti, v času zadnje gospodarske krize. Takrat se je pokazalo, kako zelo odvisni smo od dobrin, ki nas vsak dan čakajo na policah trgovin in kako hitro lahko te iste dobrine postanejo težko dostopne, če izgubimo vir dohodka.
Z leti se je moja vizija o samooskrbi razvila – všeč mi je postala ideja, da za pripravo kakovostnih, hranilnih obrokov po več tednov nisem rabila obiskati trgovine. Prav tako pa se je redkost tovrstnih obiskov poznala tudi na mojem bančnem računu.Continue Reading
Po ameriških borovnicah se danes spet lotevam jagodičevja. Danes je na vrsti ribez. Ena najbolj razširjenih, a hkrati po krivici zapostavljenih vrst jagodičevja na domačem vrtu. Ribez najdemo v ali ob številnih vrtovih na slovenskem. Zdi se mi, da veliko ljudi ne ve, kako bi ribez uporabili, saj je po okusu precej kisel in posledično manj priljubljen kot drugi njegovi daljni sorodniki. Sama za nepriljubljenost ribeza poleg njegovega kislega okusa po tihem krivim tudi moderne medije – vsi nas osveščajo, kako zdravo je jagodičevje, pri tem največkrat omenjajo jagode in maline, kljub temu, da je ribez v resnici prava bomba vitaminov, mineralov in antioksidantov, je nezahteven za vzgojo in na slovenskih tleh odlično uspeva.
Rdeči in beli ribez – z obiranjem počakamo, dokler jagode niso res zrele. Tako ribez izgubi svoj kisel okus in postane slajši.
Črni, rdeči in beli ribez
Najpogosteje so omenjene tri vrste ribeza: rdeči, črni in beli ribez. Na mojem vrtu uspevata dva grmička ribeza – rdeči in beli, zato bom danes govorila predvsem o teh dveh oz. eni vrsti. Beli ribez je namreč samo albino različica rdečega ribeza. Beli ribez ima zato zelo podobne hranilne vrednosti kot rdeči ribez. Najprej naj priznam, da tudi sama dolgo časa nisem bila ljubiteljica ribeza. Ko sem še živela pri starših sem si vsako leto, ko so se jagode obarvale rdeče, utrgala grozd ali dva in si jagode optimistično zbasala v usta v upanju, da v resnici niso tako kisle, kot sem se spomnila od prejšnje sezone. In vsako leto sem bila razočarana. Jagode so bile kisle in trpkega okusa, po moji klavrni degustaciji pa me je čakalo še obiranje ribeza in ločevanje jagod od stebelc grozdov. Ribezove jagode je mami nato zamrznila in jih uporabila v polivkah z ostalim jagodičevjem ali pa je iz njih skuhala marmelado. Ribezovo marmelado sva na knocu jedle samo midve. Mami zato ker ji je bila dobra, jaz pa zato, ker sem vedela koliko dela je bilo vloženega vanjo. 🙂
Beli ribez med obiranjem, v ozadju ribezov grm.
Skrivnost okusnega ribeza
Ribez mi je postal všeč šele pred parimi leti, ko sem se preselila Hišo ob gozdu in mi je nekega dne mami pripeljala dva grmička ribeza – enega rdeče, drugega pa bele barve. Grmička sem posadia na rob vrta in malce pozabila nanju. Naslednje leto sta že bogato obrodila. Opazila sem, da so se jagode obarvale, vendar jih nisem imela časa takoj obrati. Rdeče jagode so čez čas tako postale temno rdeče in bele jagode so postale rahlo rumenkaste, ko sem se jih končno spomnila obrati. Na moje presenečenje sem bila med degustacijo prijetno presenečena – ribez je bil veliko bolj sladek kot sem se ga spominjala!
Od takrat naprej potrpežljivo čakam, da se ribezove jagode obarvajo temno rdeče in rumenkasto-belo ter jih šele nato oberem. Tako zagotovim, da so robezove jagode res zrele ter da so polnega in sladkega okusa.
Kako gojimo ribez?
Ribez sem sadila v sadilno jamo, kamor sem prej nasula preperel gonj. Sadike sem posadila nekoliko globje, kot so bile posajene v loncu, saj tako rastlina požene več novih poganjkov. Vsako pomlad ribezu dodam nekaj uležanega gonja ter ga obsujem z zemljo, saj naj bi to pospeševalo rast novih poganjkov. Tekom sezone ribez zastiram, saj zastirka v zemlji zadrži več vode, kar je pomembno, saj pri ribezu nimam urejenega zalivanja/namakanja. Mlade veje spomladi skrajšam, tiste ki so starejše od štirih let pa odrežem.
“Grozdi” belega ribeza na grmu čakajo na obiranje.
Priprava in shranjevanje
Tiste ribezove jagode, ki jih ne pojem kar z grma uporabim v sladicah, saj ribez osveži težke sladice in je super za poletno sladkanje. Preostanek zamrznem in čez zimo uporabim v smoothie-jih.
Pa še kratka osebna izkaznica ribeza Posebnosti gojenja: obsipavanje, ki spodbuja rast novih poganjkov Velikost odrasle rastline: okrog 1,5m Shranjevanje plodov: zamrzovanje, marmelade, sirupi Zakaj uživati? RIbez je poln vitaminov (predvsem vitamina C, pa tudi vitamina B6, ki skrbi za tvorbo novih kožnih celic) in mineralov (kalij, magnezij in železo) Zaključek: Osvežilno in nezahtevno sadje za vroče poletne mesece. 🙂
Minil je že dober mesec odkar smo v Hiši ob gozdu pozdravili novega člana. Več o njegovem prihodu bom napisala v eni od prihodnjih objav, tokrat pa se bom posvetila trem vrtninam, ki si mi lajšale nosečnost, mi pomagale pri pripravi na porod in polepšale poporodno obdobje. V času nosečnosti je priporočljivo zaužiti čimveč sveže zelenjave. Če je le-ta domača, pa še toliko bolje. 🙂
Ko sem zanosila, sem seveda najprej googlala “Česa ne smem jesti med nosečnostjo”. Kljub poplavi različnih mnenj in priporočil sem na koncu jedla vse, razen izdelkov iz nepasteriziranega mleka in surovega mesa. Ker sem rodila v juniju, sem imela srečo, saj sem lahko skozi celotni tretji trimester svojo prehrano obogatila z domačo zelenjavo in drugimi pridelki iz vrta. V nadaljevanju predstavljam tri pridelke iz mojega vrta, za katere sem še posebej hvaležna, da so bili na mojem vrtu med nosečnostjo.
Trije pridelki, ki so me “reševali” med nosečnostjo. 🙂
Čaj iz malinovih listov
Čaj iz malinovih listov (svežih ali sušenih) naj bi v pozni nosečnosti pomagal pri mehčanju materničnega vratu in hkrati krepil mišice maternice in tako olajšal ter pospešil porod. Čaj iz malinovih listov po porodu pa naj bi lajšal krčenje maternice in spodbujal tvorbo mleka ter deloval antibakterijsko in protivnetno. V Sloveniji njegove pretirane uporabe sicer nisem zasledila, ga pa priporočajo v tujini, predvsem babice v Ameriki in Veliki Britaniji. Malinovi listi vsebujejo koristne spojine, kot so naravni antioksidanti, vključno z elaginsko kislino, flavonoidi in tanini. Ko sem raziskovala njegove vplive sem ugotovila, da negativnih vplivov nima, zato se mi je zdelo, da ne more škoditi, če ga pijem. Pila sem ga pol litra vsak dan, od 36. tedna nosečnosti dalje.
V kolikor si boste tudi sami pripravili čaj iz malinovih listov (ki mimogrede, pomaga tudi pri boleči menstruaciji), ne pričakujte, da bo imel okus po malinah. Čaj iz malinovih listov ima namreč bolj okus po močnem zelenem čaju, kar je posledica taninov. Nekateri ga celu uživajo podobno kot zeleni čaj – bodisi z medom ali s kančkom mleka. 🙂
Čaj iz malinovih listov – naj bi lajšal in pospešil porod ter pomagal pri krčenju maternice po porodu in tvorbi mleka.
Kako sem si pripravljala čaj iz malnovih listov?
Ker je bil čas primeren, sem čaj pripravljala iz svežih listov. Nabrala sem polno pest mladih malinovih listov, jih nasekljala in prelila s pol litra vrele vode. Počakala sem 20 minut, preden sem mešanico precedila. Pila sem ga tekom dneva, toplega ali mrzlega. V kolikor se boste odločili za pripravo čaja iz suhih malinovih listov, zmanjšajte količino na približno eno tretjino.
Opozoriti velja, da se je pred uživanjem čaja iz malinovih listov v času nosečnosti pametno posvetovati z osebnim ginekologom. Pitje čaja iz malinovih listov se priporoča predvsem v pozni nosečnosti in odsvetuje v prvem trimesečju. Ali mi je pomagal? Iskereno povedano, ne vem. Vsekakor mi ni škodoval, po pitju sem se vedno počutila dobro. Moj sin se je rodil, ko sem bila noseča 38 tednov in 3 dni, porod je trajal 3 ure in pol, kar je bilo po navedbah babice zelo hitro za prvi porod. 🙂 Zakaj domače? Z domačimi malinovimi listi se zagotovo izognemo pesticidom, ki jih običajno uporabljajo v komercialni pridelavi malin. Prav tako lahko kuhamo čaj iz svežih malinovih listov, kar pri kupljeni različici ni mogoče.
Domače jagodičevje
V pozni nosečnosti so mi diagnosticirali milo obliko nosečniškega / gestacijskega diabetesa. Ker sem kot obliko zdravljenja dobila predpisano dieto, se je iz mojega jedilnika poslovila večina sadja, saj visok glikemični indeks nekaterih vrst sadja povzroča dvig krvnega sladkorja. Ker sicer uživam veliko svežega sadja – odrasla sem namreč v miselnosti, da eno jabolko na dan odžene zdravnika stran, kar je verjetno res, če ta zdravnik ni diabetolog. 😉 Kakorkoli, moje hrepenenje po sadju je rešilo jagodičevje, natančneje domače jagode. Med nosečnostjo se sicer priporoča uživanje vseh vrst jagodičevja, saj so zaradi svojega nizkega glikemičnega indeksa primerni tudi za nosečnice z nosečniškim / gestacijskim diabetesom, vsebujejo pa številne vitamine in antioksidante – več o tem v prhodnji objavi, ki bo govorila o ribezu. 🙂
Domače jagodičevje – sadje z nizkim glikemičnim indeksom je primerno tudi za nosečnice z gestacijskim diabetesom. 🙂
Sama sem domače jagode najpogosteje uživala za zajtrk, skupaj z jogurtom in ovsenimi kosmiči. Domačim jagodam so nato sledile domače maline, ki so rodile na lanskih poganjkih ter domač ribez. Kmalu bomo uživali domače ameriške borovnice, ki jim bo sledila jesenska serija malin. Domače jagodičevje je res zakon. 🙂 Ali mi je pomagalo? Glede na to, da so me vsi strašili, da bo moj otrok pretežek, rodil pa se je težek 3090g, mislim da je bila dieta z vključenim jagodičevjem uspešna. Prav tako so bile v mejah normale vse meritve krvnega sladkorja, ki so mi jih opravili tekom nosečnosti. Zakaj domače? Z domačimi jagodami se izognemo pesticidom in gensko spremenjenim komercialno pridelanim jagodam – znano je namreč, da so jagode eno najbolj gensko spremenjenih in s pesticidi obremenjenih svežih živil.
Domača špinača in druga zelena zelenjava
Domača špinača v času nosečnosti služi kot vir folne kisline, ki preprečuje nekatere napake v razvoju ploda. Špinača med nosečnostjo pa je tudi pomemben vir železa in tako preprečuje anemičnost nosečnice. Raziskave tudi kažejo, da naj bi špinača pomagala tudi pri razvoju dojenčkovih pljuč, saj vsebuje beta karoten, ki se pretvori v vitamin A, ki pomaga pri razvoju dojenčkovih pljuč, pridobivanju na teži dojenčka in pospešuje nosečkino prebavo. 🙂
Novozelandska špinača je nezahtevna za gojenje in primerna za uživanje skozi celo poletje. Med nosečnostjo služi kot vir železa in folne kisline.
Sama sem uživala novozelandsko špinačo, saj je veliko bolj hvaležna za gojenje kot navadna špinača. Najpogosteje sem se odpravila na vrt, obtrgala nekaj listov novozelandske (plazeče) špinače, ki se mi je letos celo sama zasejala v vrtu, jo podušila, ji dodala nekaj kaplic limoninega soka in jo pojedla kot prilogo večerji. Uživala sem jo tudi v solati, vedno v kombinaciji z limoninim sokom, saj se železo veliko bolje absorbira s pomočjo vitamina C, ki je prisoten v limoninem soku. Ali mi je pomagalo? Skozi celotno nosečnosti so bili moji krvni izvidi zelo dobri, nikoli nisem potrebovala nobenih prehnaskih dopolnil z železom. Zakaj domače? Ker ni lepšega, ko se zvečer odpraviš na ohlajen vrt in si nabereš sveži špinačo za večerjo. Od nabiranja do zaužitja tako mine manj kot ena ura in tako se ohrani tudi večina hranil v sveži špinači.
Lepo vreme, dovolj časa in moja dolgotrajna velika želja po novih trajnicah so me čez vikend zvabili na Primorsko, natančneje na obisk v vrtnarijo Trajnice Golob-Klančič. Že dve leti namreč gojim in izpopolnjujem mojo vizijo postopnega spreminjanja mojega vrta v kmečki vrt.
Pogled na dolge vrste sadik, varno spravljene pod protitočno mrežo.
Kaj je kmečki vrt
Kmečki vrt je hišni vrt, ki se je včasih nahajal ob vsaki kmetiji. Na njem je gospodinja pridelovala zelenjavo, zelišča in dišavnice za sprotno porabo v kuhinji. Posebnost kmečkega vrta pa je v tem, da so na njem, poleg prej omenjenih rastlin, rasle tudi trajnice. Kmečki vrt si tako predstavljam kot pribežališče, zavetje kmečkih žena, ki so si med delom na vrtu lahko spočile oči, nos in dušo na cvetočih in dišečih dišavnicah in trajnicah. Delo na kmečkem vrtu tako ni predstavljalo le opravka, ampak tudi sprostitev.
Ostrolistni beluši / divji šparglji, ki jih v Trajnicah Golob-Klančič vzgajajo iz semena. Tako si sadike te odlične divje delikatese lahko posadimo tudi na domačem vrtu.
Všeč mi je tako izgled kmečkega vrta, ki je pogosto sestavljen iz formalno oblikovanih poti, večkrat pa ga obdaja tudi lesena ograja, kot tudi njegova funkcija, saj najlepše združuje prijetno s koristnim. V kolikor je kmečki vrt pravilno zasnovan, je z njegovim vzdrževanjem tudi relativno malo dela. Oblika gredic in trajne zasaditve ob njihovih robovih namreč ostajajo vsako leto enake, spreminja se le “vsebina” zelenjavnih gredic.
Sprehod med drevesi in rastlinjaki lično urejene vrtnarije odstira presenečenja za vsakih vogalom.
Trajnice in njihovo mesto v mojem vrtu
Ob raziskovanju tradicionalnih slovenskih rastlin, ki včasih niso smele manjkati v kmečkih vrtovih, sem naletela na članek Jožice Golob-Klančič o srčkih, kjer poleg opisa te čudovite rastline našteva tudi druge trajnice, ki so se včasih bohotile na vrtovih po slovenskem. S pomočjo tega in podobnih člankov na internetu, forumov in nekaj knjig, sem aprila v načrtovanje mojega vrta vključila tudi trajnice. Medtem ko sem vrt zasadila z zelenjavo pa sem se odločila, da bom s sajenjem trajnic počakala do jeseni. Strokovnost in odlično poznavanje tradicionalnih slovenskih trajnic, ki sem ju zasledila v pisanju gospe Jožice, sta me prepričali, da sem se za nakup sadik trajnic odločila v vrtnariji Trajnice Golob-Klančič. V njihov prid je govorilo tudi dejstvo, da vse sadike vzgojijo sami v nasadih, ki se nahajajo pod vrtnariju v Vitovljah.
Pogled iz vrha vrtnarije Trajnice Golob-Klančič na domače nasade trajnic.
Izlet na Primorsko in Trajnice Golob-Klančič
In tako smo se na zadnji vikend septembra odpravili na Primorsko. Odpravo smo sestavljali štirje člani: Aljaž, Aljaževa sestra, Didi in moja malenkost. Vožnja je bila prijetna in sproščena, saj so množice turistov, ki so se med poletjem oblegale slovenske avtoceste, že izginile. Ko smo zapustili primorsko hitro cesto, nas je pot vodil skozi vasi Črniče in Vitovlje. Cesta se je začela vzpenjati in postajati vedno ožja. Na srečo so ob poti vidno postavljene table, ki jasno kažejo pot do vrtnarije.
Ob prihodu nas pričaka urejena pot, obdana z dvema linijama sadik, ki so tematsko razporejene.
Ko smo po ozki cesti, med nasadi sadnih dreves in kostanja, končno prispeli do vrtnarije Trajnice Golob-Klančič, se je pod nami odprl neverjeten pogled na številne gredice, kjer pride roke vzgajajo domače sadike številnih trajnic. Kmalu nas je pozdravila gospa, ki nas je popeljala po zgornjem delu vrtnarije, ki je namenjen obiskovalcem. Predstavila nam je razporeditev rastlin, ki so razporejene po legi sajenje (senčna, polsenčna, sončna) in drugih lastnostih (dišavnice, pokrivne rastline, rastline za zelene strehe, vodne rastline itd.).
Zaščitene sadike trajnic čakajo na nove domove.
Po kratkem sprehedo med ratlinjaki in predstavitvi vrtnarije ter prednosti domačih, v Sloveniji vzgojenih sadik trajnic, sem iz žepa potegnila listek s seznamom rastlin, ki jih na mojem vrtu čaka prostor že od aprila. Gospa je preletela listek in se spretno sprehodila med vrstami lončkov. Vestno sem jih sledila in skupaj sva v pičlih 10 minutah izbrali in nabrali vse sadike iz mojega seznama. Ko sem plačala sadike in prejela odgovore na moja vprašanja, sem se še malo sprehodila med rastlinjaki ter z enim očesom že iskala ideje za nove pridobitve na vrtu. 🙂
Trajnice Golob-Klančič so pravi mali raj za vse ljubitelje rastlin. Med številnimi vrstami sadik bi se lahko sprehajala cel dan. 🙂
Razlog za (ponoven) obisk
Ko smo se naužili sonca in čudovitega razgleda, smo se poslovili od Trajnic Golob-Klančič. V mislih pa sem si že obljubila, da jih obiščem spet prihodnjo pomlad.
Vesela se, da sem (končno) našla čas in obiskala to vrtnarijo, o kateri sem poslušala in brala že dve leti. Ni mi žal stroškov, niti časa, ki sem ga porabila za izlet na Primorsko. Veliko mi pomeni, da so vzgojene sadike res slovenske. Z večino sadik, ki so vzgojene na komercialen način, pod umetno svetlobo in v prenapolnjenih rastlinjakih, imam namreč slabe izkušnje. Tekmo tedna bom objavila še prispevek o sajenju trajnic. Po tem pa moram samo še držati pesti, da se bodo prijele in uspevale tudi pri nas, v gorenjskem podnebju. 🙂
V ospredju sadike lokvanjev, v ozadju pa nasad trajnic.
Izgleda, da se bo tale teden končal tako, kot se je začel – v znamenju domačih napitkov. Zadnjo objavo tega tedna posvečam moji najnovejši pogruntavščini – to je regratov ledeni čaj. Tale posrečena kombinacija je posledica moje trenutne obsesije z zdravilnimi koreninami divjih rastlin. Zadnji teden namreč intenzivno nabiram korenine regrata, navadnega potrošnika / cikorije in gabeza. Priznati moram, da sem zdravilne učinkovine korenin omenjenih rastlin odkrila šele letos poleti. Potrpežljivo sem čakala na jesen, saj je sedaj, ko se rastline prirpravljajo na zimovanje in shranjujejo zdravilne snovi v korenine, najboljši čas za nabiranje le-teh.
Regratov ledeni čaj je zdrava osvežitev.
Danes začenjam z regratom. Verjetno ga vsi poznate. Medtem ko ga nekateri vztrajno odstranjujejo iz urejenih zelenic, jaz uživam v vsem, kar mi ta “plevel” ponuja. Zgodaj spomladi ga nabiram kot prvo solato. Cvetove občudujem in iz njih pripravljam regratov med. Pihanje regratovih lučk sem oboževala že kot otrok in to tradicijo še vedno ohranjam. 🙂 Od letos pa v jesen uporabljam še regratove korenine. Zato ne razumem, zakaj bi si kdo iz domače zelenice želel izrebiti tako nezahtevno, a tako uporabno rastlino.
Regratove korenine delujejo kot diuretik in tako pomagajo jetrom, da hitreje izločijo strupe iz telesa. Pomagajo tudi pri uravnavanju krvenga sladkorja, lajšajo prebavne motnje in krepijo imunski sistem. Torej ne samo dober, še koristen je tale regratov ledeni čaj.
Sestavine
korenina enega regrata
0,5dl breskovega, jabolčnega ali drugega gostega soka
postopek
Pri izkopavanju regratove korenine si lahko pomagamo z vilami za prekopavanje.
Izkopljemo regratovo korenino. Pri tem pazimo, da zemlja ni razmočena in v kolikor se ravnamo po biodinamičnem koledarju, se izkopavanja lotimo na dan za korenino.
Korenino ločimo od nadzemnega dela in jo temeljito operemo pod tekočo vodo. Regratovih listov ne zavržemo, saj jih lahko uporabimo v solati.
Oprano korenino narežemo na koščke in razporedimo po pladnju, ki smo ga obložili s papirjem za peko.
Pladenj s koščki korenine za 30 minut postavimo v pečico, ogreto na 200°C.
Po 30 minutah pladenj odstranimo iz pečice in preverimo, če so regratove korenine suhe. To najlažje preizkusimo tako, da jih poskušamo prelomiti – če se prelomijo brez težav so dovolj suhe.
Koščke regratove korenine zmeljemo v mlinčku za kavo.
Suhe koščke regratove korenine zmeljemo v mlinčku za kavo.
Zmelto regratovo korenino namočino v 3dl vode za 24 ur.
Zmleto regratovo korenino za 24 ur namočimo v 3 dl vode (enako, kot če bi si pripravljali cold brew kavo).
Precejena voda, v kateri je bila 24 ur namočena regratova korenina.
Po 24 urah namočeno mešanico precedimo.
V kozarec damo led in 0,5dl gostega soka po izbiri. Jaz sem uporabila breskov sok. Gosti sok poskrbi, da je regratov ledeni čaj primerno sladek. Po žici previdno dodamo tekočino, ki smo jo dobili po precejanju namočene regratove korenine. Potrudimo se, da se plast soka in rergatove korenine čim manj zmešata. Postrežemo z rezino limone, ki jo pred pitjem iztisnemo v regratov ledeni čaj.
Pa na zdravje! 😀
Regratov ledeni čaj postrežemo z rezino limone, ki jo iztisnemo v čaj.
