Lepo vreme, dovolj časa in moja dolgotrajna velika želja po novih trajnicah so me čez vikend zvabili na Primorsko, natančneje na obisk v vrtnarijo Trajnice Golob-Klančič. Že dve leti namreč gojim in izpopolnjujem mojo vizijo postopnega spreminjanja mojega vrta v kmečki vrt.
Kaj je kmečki vrt
Kmečki vrt je hišni vrt, ki se je včasih nahajal ob vsaki kmetiji. Na njem je gospodinja pridelovala zelenjavo, zelišča in dišavnice za sprotno porabo v kuhinji. Posebnost kmečkega vrta pa je v tem, da so na njem, poleg prej omenjenih rastlin, rasle tudi trajnice. Kmečki vrt si tako predstavljam kot pribežališče, zavetje kmečkih žena, ki so si med delom na vrtu lahko spočile oči, nos in dušo na cvetočih in dišečih dišavnicah in trajnicah. Delo na kmečkem vrtu tako ni predstavljalo le opravka, ampak tudi sprostitev.
Všeč mi je tako izgled kmečkega vrta, ki je pogosto sestavljen iz formalno oblikovanih poti, večkrat pa ga obdaja tudi lesena ograja, kot tudi njegova funkcija, saj najlepše združuje prijetno s koristnim. V kolikor je kmečki vrt pravilno zasnovan, je z njegovim vzdrževanjem tudi relativno malo dela. Oblika gredic in trajne zasaditve ob njihovih robovih namreč ostajajo vsako leto enake, spreminja se le “vsebina” zelenjavnih gredic.
Trajnice in njihovo mesto v mojem vrtu
Ob raziskovanju tradicionalnih slovenskih rastlin, ki včasih niso smele manjkati v kmečkih vrtovih, sem naletela na članek Jožice Golob-Klančič o srčkih, kjer poleg opisa te čudovite rastline našteva tudi druge trajnice, ki so se včasih bohotile na vrtovih po slovenskem. S pomočjo tega in podobnih člankov na internetu, forumov in nekaj knjig, sem aprila v načrtovanje mojega vrta vključila tudi trajnice. Medtem ko sem vrt zasadila z zelenjavo pa sem se odločila, da bom s sajenjem trajnic počakala do jeseni. Strokovnost in odlično poznavanje tradicionalnih slovenskih trajnic, ki sem ju zasledila v pisanju gospe Jožice, sta me prepričali, da sem se za nakup sadik trajnic odločila v vrtnariji Trajnice Golob-Klančič. V njihov prid je govorilo tudi dejstvo, da vse sadike vzgojijo sami v nasadih, ki se nahajajo pod vrtnariju v Vitovljah.
Izlet na Primorsko in Trajnice Golob-Klančič
In tako smo se na zadnji vikend septembra odpravili na Primorsko. Odpravo smo sestavljali štirje člani: Aljaž, Aljaževa sestra, Didi in moja malenkost. Vožnja je bila prijetna in sproščena, saj so množice turistov, ki so se med poletjem oblegale slovenske avtoceste, že izginile. Ko smo zapustili primorsko hitro cesto, nas je pot vodil skozi vasi Črniče in Vitovlje. Cesta se je začela vzpenjati in postajati vedno ožja. Na srečo so ob poti vidno postavljene table, ki jasno kažejo pot do vrtnarije.
Ko smo po ozki cesti, med nasadi sadnih dreves in kostanja, končno prispeli do vrtnarije Trajnice Golob-Klančič, se je pod nami odprl neverjeten pogled na številne gredice, kjer pride roke vzgajajo domače sadike številnih trajnic. Kmalu nas je pozdravila gospa, ki nas je popeljala po zgornjem delu vrtnarije, ki je namenjen obiskovalcem. Predstavila nam je razporeditev rastlin, ki so razporejene po legi sajenje (senčna, polsenčna, sončna) in drugih lastnostih (dišavnice, pokrivne rastline, rastline za zelene strehe, vodne rastline itd.).
Po kratkem sprehedo med ratlinjaki in predstavitvi vrtnarije ter prednosti domačih, v Sloveniji vzgojenih sadik trajnic, sem iz žepa potegnila listek s seznamom rastlin, ki jih na mojem vrtu čaka prostor že od aprila. Gospa je preletela listek in se spretno sprehodila med vrstami lončkov. Vestno sem jih sledila in skupaj sva v pičlih 10 minutah izbrali in nabrali vse sadike iz mojega seznama. Ko sem plačala sadike in prejela odgovore na moja vprašanja, sem se še malo sprehodila med rastlinjaki ter z enim očesom že iskala ideje za nove pridobitve na vrtu. 🙂
Razlog za (ponoven) obisk
Ko smo se naužili sonca in čudovitega razgleda, smo se poslovili od Trajnic Golob-Klančič. V mislih pa sem si že obljubila, da jih obiščem spet prihodnjo pomlad.
Vesela se, da sem (končno) našla čas in obiskala to vrtnarijo, o kateri sem poslušala in brala že dve leti. Ni mi žal stroškov, niti časa, ki sem ga porabila za izlet na Primorsko. Veliko mi pomeni, da so vzgojene sadike res slovenske. Z večino sadik, ki so vzgojene na komercialen način, pod umetno svetlobo in v prenapolnjenih rastlinjakih, imam namreč slabe izkušnje. Tekmo tedna bom objavila še prispevek o sajenju trajnic. Po tem pa moram samo še držati pesti, da se bodo prijele in uspevale tudi pri nas, v gorenjskem podnebju. 🙂
