Po ameriških borovnicah se danes spet lotevam jagodičevja. Danes je na vrsti ribez. Ena najbolj razširjenih, a hkrati po krivici zapostavljenih vrst jagodičevja na domačem vrtu. Ribez najdemo v ali ob številnih vrtovih na slovenskem. Zdi se mi, da veliko ljudi ne ve, kako bi ribez uporabili, saj je po okusu precej kisel in posledično manj priljubljen kot drugi njegovi daljni sorodniki. Sama za nepriljubljenost ribeza poleg njegovega kislega okusa po tihem krivim tudi moderne medije – vsi nas osveščajo, kako zdravo je jagodičevje, pri tem največkrat omenjajo jagode in maline, kljub temu, da je ribez v resnici prava bomba vitaminov, mineralov in antioksidantov, je nezahteven za vzgojo in na slovenskih tleh odlično uspeva.
Črni, rdeči in beli ribez
Najpogosteje so omenjene tri vrste ribeza: rdeči, črni in beli ribez. Na mojem vrtu uspevata dva grmička ribeza – rdeči in beli, zato bom danes govorila predvsem o teh dveh oz. eni vrsti. Beli ribez je namreč samo albino različica rdečega ribeza. Beli ribez ima zato zelo podobne hranilne vrednosti kot rdeči ribez. Najprej naj priznam, da tudi sama dolgo časa nisem bila ljubiteljica ribeza. Ko sem še živela pri starših sem si vsako leto, ko so se jagode obarvale rdeče, utrgala grozd ali dva in si jagode optimistično zbasala v usta v upanju, da v resnici niso tako kisle, kot sem se spomnila od prejšnje sezone. In vsako leto sem bila razočarana. Jagode so bile kisle in trpkega okusa, po moji klavrni degustaciji pa me je čakalo še obiranje ribeza in ločevanje jagod od stebelc grozdov. Ribezove jagode je mami nato zamrznila in jih uporabila v polivkah z ostalim jagodičevjem ali pa je iz njih skuhala marmelado. Ribezovo marmelado sva na knocu jedle samo midve. Mami zato ker ji je bila dobra, jaz pa zato, ker sem vedela koliko dela je bilo vloženega vanjo. 🙂
Skrivnost okusnega ribeza
Ribez mi je postal všeč šele pred parimi leti, ko sem se preselila Hišo ob gozdu in mi je nekega dne mami pripeljala dva grmička ribeza – enega rdeče, drugega pa bele barve. Grmička sem posadia na rob vrta in malce pozabila nanju. Naslednje leto sta že bogato obrodila. Opazila sem, da so se jagode obarvale, vendar jih nisem imela časa takoj obrati. Rdeče jagode so čez čas tako postale temno rdeče in bele jagode so postale rahlo rumenkaste, ko sem se jih končno spomnila obrati. Na moje presenečenje sem bila med degustacijo prijetno presenečena – ribez je bil veliko bolj sladek kot sem se ga spominjala!
Od takrat naprej potrpežljivo čakam, da se ribezove jagode obarvajo temno rdeče in rumenkasto-belo ter jih šele nato oberem. Tako zagotovim, da so robezove jagode res zrele ter da so polnega in sladkega okusa.
Kako gojimo ribez?
Ribez sem sadila v sadilno jamo, kamor sem prej nasula preperel gonj. Sadike sem posadila nekoliko globje, kot so bile posajene v loncu, saj tako rastlina požene več novih poganjkov. Vsako pomlad ribezu dodam nekaj uležanega gonja ter ga obsujem z zemljo, saj naj bi to pospeševalo rast novih poganjkov. Tekom sezone ribez zastiram, saj zastirka v zemlji zadrži več vode, kar je pomembno, saj pri ribezu nimam urejenega zalivanja/namakanja. Mlade veje spomladi skrajšam, tiste ki so starejše od štirih let pa odrežem.
Priprava in shranjevanje
Tiste ribezove jagode, ki jih ne pojem kar z grma uporabim v sladicah, saj ribez osveži težke sladice in je super za poletno sladkanje. Preostanek zamrznem in čez zimo uporabim v smoothie-jih.
Pa še kratka osebna izkaznica ribeza
Posebnosti gojenja: obsipavanje, ki spodbuja rast novih poganjkov
Velikost odrasle rastline: okrog 1,5m
Shranjevanje plodov: zamrzovanje, marmelade, sirupi
Zakaj uživati? RIbez je poln vitaminov (predvsem vitamina C, pa tudi vitamina B6, ki skrbi za tvorbo novih kožnih celic) in mineralov (kalij, magnezij in železo)
Zaključek: Osvežilno in nezahtevno sadje za vroče poletne mesece. 🙂
