Kako začeti vrt …ali kaj sem se naučila v svojih prvih dveh letih vrtičkanja.
Kdaj se je začelo?
Kot začetek mojih udejstvovanj na vrtu bi lahko štela, ko sem, stara nekje med 8 in 12 let, mami pomagala pri pletju vrta. Ne spomnim se, da bi kdaj sejala ali sadila sadike na vrt, dobro pa se spomnim pletja plevela med majhnimi sejančki korenja in solate za rezanje. Medtem ko je med vikendi mami kuhala kosilo, sva s sestro dopoldneve večkrat preživeli na vrtu in se borili s plevelom, ki je preraščal krhke sejančke. Spomnim se, da me je že takrat fasciniralo, ko so se ti nemočni sejančki čez poletje razrasli v velike solate ali oranžne korene. Moja zadolžitev v tem času je postala strganje gore korenja, ki ga je mami nato shranila v skrinjo za kuhanje zimskih govejih juh.
Razen teh občasno naloženih nalog, večjega zanimanja za vrt v otroštvu, sploh pa v času pubertete, nisem kazala. Zgodba se je nadaljevala tudi v času gimnazije in večji del študentskega življenja. Mami je skrbela za vrt, s sestro pa sva večinoma pomagali le pri pobiranju in shranjevanju pridelkov.
V zadnjem letniku fakultete sem se odselila v hišo, pred katero se je razprostiral velik vrt. Spomnim se, kako sem se spomladi ozrla po gmoti gole zemlje, ki se, mimogrede, odlično vidi iz vseh bivalnih prostorov, tako da opcija “daleč od oči, daleč od srca” ni prišla v poštev, in se spraševala, kako lahko en sam človek skrbi za tak vrt.
Prvo leto sta za vrt do konca sezone skrbeli mami in babi, jaz pa sem hodila na fakulteto in se z vrtom nisem kaj veliko ukvarjala.
Prvič sem o prevzemu vrta začela razmišljati jeseni 2015, ko sem se že nekoliko privadila na življenje v hiši in sem začela spremljati svoj denarni tok. Opazila sem, da veliko (preveč) denarja porabim za hrano, ki ni bila nek presežek kvalitete. Začela sem se zanimati za lastno pridelavo hrane. Zimo 2015 sem posvetila raziskovanju vrtičkanja in samooskrbe. Fascinirale so me rastline, ki bi jih lahko brez težav gojila na domačem vrtu, in ki jih niti ni bilo moč kupiti v trgovini. Po pregledu rastlin sem raziskala še možnosti shranjevanja pridelkov za ozimnico, saj sta sadje in zelenjava pozimi nepogrešljiva. Interenet me je nato zapeljal še do izdelave domače kozmetike, življenja brez plastike in drugih tem, ki pogosto sovpadajo s temo o samooskrbi.
Leto 2016
Spomladi 2016 se je začela akcija. Na pomoč mi je priskočila mami, ki mi je priskrbela prve sadike. Sadike so bile enake, kot jih je mami vsako leto kupila zase – preverjene sorte, iz katerih so že leta prej nastajale dobrote v maminem loncu. Načrtala sem svoj prvi vrt. Trudila sem se upoštevati tudi kolobar, ker je že za izkušenega vrtičkarja, kaj šele za popolnega začetnika, lahko kar velik izziv.
Moje prvo leto vrtičkanja bi lahko strnila v naslednjih točkah:
1. Boj s plevelom
Daleč največ težav na vrtu mi je povzročal pevel. Njegova količina je skozi celotno sezono ostajala enaka, spreminjala se je le vrst plevela, ki je prevladovala v določenem delu sezone.
2. Izoblje fižola in pomanjkanje paradižnika
Fižol in ostale stročnice so na moji lokaciji odlično uspevale. Očitno jim paše razmerje med soncem in senco, ki jo v poznem popoldanskem času vrže hrib za hišo. Nekaj verjetno prispeva tudi rosa, ki pade zvečer zaradi bližine potoka. Ravno nasprotna zgodba pa je veljala za paradižnik. Kljub visoki rasti in veliko nastavljenim plodovom, ga je konec julija napadla rja in vse rastline so propadle. Pridelala nisem niti enega paradižnika, kljub konstantnemu obrtgavanju listov in zalistnikov ter kapljičnem zalivanju.
3. Slaba organizacija in urnik zalivanja
To leto sem vrt zalivala brez repa in glave, velikokrat sem pozabila, kaj je bilo kdaj zalito in koliko. Zalivanje mi je predstavljalo veliko breme in skrb, ki mi parkrat pokravžljala živčke.
4. Osnovanje prve trajne zasaditve
Prva trajna zasaditev v mojem vrtu je bil nasad malin v obliki črke L na robo vrta. Oba z Aljažem imava rada maline, hkrati pa se višek pridelka lahko zamrzne in uporablja skozi zimo v sladicah ali smoothie-jih. Odlična je tudi malinova marmelada. Torej sami plusi, zaradi katerih sva se odločila in jeseni 2016 postavila konstrukcijo in zasadila maline.
Leto 2017
V vrtičkarsko leto 2017 sem zakorakala odločena in opremljena z novimi znanji. Pozimi sem brala o permakulturi in biodinamiki. Moj vrtičkarski zvezek je pol zapisov o moči lune (temelj biodinamike je lunin koledar) in rastlin. Brala sem tudi o zdravlinih zeliščih, ki jih lahko naberemo v divjini, ali pa jih gojimo na domačem vrtu.
Sveže podkovana sem začela z novo vrtičkarsko sezono. V fazi načrtovanja sem določila vse rastline, ki bodo to leto raste na vrtu. Vsaka rastlina je skladno s kolobarjem dobila svoj prostor. Začela sem načrtovati tudi trajne zasaditve cvetličnih gred, ki naj bi se razprostirale ob robu vrta.
Moje drugo leto vrtičkanja bi (do sedaj) lahko strnila v naslednjih točkah:
1. Preizkušanje novih sort zelenjave, sadja in zelišč
Sadike in sorte zelenjave sem se letos izbrala sama. Seveda sem še vedno pridno poslušala nasvete moje mame, vendar sem si upala veliko bolj eksperimentirati, tako da se letos pri meni na vrtu najde tudi bolj eksotična zelenjava in sadje, recimo perujsko volčje jabolko, jagodna špinača, pepino, čičerika in citronska verbena.
2. Širjenje trajnih zasaditev
Poleg zasaditve malin sem letos posadila gredo špargljev, začela pa sem tudi urejati jedilno živo mejo, ki jo sestavljajo različne sorte jagodičevja.
3. Petra: plevel – 1:0
Letos je večina vrta pokrita z zastirko. Zastiram z listjem in starim senom in oboje se odlično obnese. Ne samo kot pomembno orožje v vojni s plevelom, tudi za zadrževanje vlage v zemlji med letošnjim suhim poletjem je zastirka odlična.
4. Če se ga ne moreš znebiti, ga pojej!
Ob potenju krvavega potu med bojem s plevelom sem premišljevala, če morda ta plevel, ki ga tako vzrajno pulim iz vrta, ni uporaben ali celo zelo okusen? Med enim mojih obiskov knjižnice sem našla knjigo Divja hrana, ki jo je napisal Dario Cortese in glej ga zlomka – v njej je tudi nekaj mojih “sovražnikov”, ki jih od zdaj naprej redno pripravljam v solatah ali pa kot prikuhe. Povem vam, odlični so!
No Comments