Prvi november – dan vseh svetih, vseh rajnih ali pa dan spomina na mrtve. Kakorkoli mu že pravimo, to je dan, ko se vsi spominjamo tistih, ki jih ni več med nami. Svoje spominjanje najpogosteje obeležimo s prižiganjem sveč na grobovih. Naša družina v tem pogledu ni nič drugačna. Že odkar pomnim je prvi november sestavljen iz kosila s širšo družino in obveznega romanja po pokopališčih in prižiganja sveč. Že nekaj časa sem razmišljala o izredno veliki količini sveč in posledično plastike, ki jo Slovenci vsako leto pustimo na pokopališčih in njenih vplivih na okolje. Letos sem tako že dober teden pred prvim novembrom pljunila v roke in nastala je moja verzija okolju bolj prijazne sveče – steklena nagrobna sveča.
Doma izdelana steklena nagrobna sveča je okolju prijaznejša alternativa plastičnim svečam.
Steklena nagrobna sveča je izdelana iz kozarca za vlaganje, ki je pobarvan z akrilnimi barvami, pokrovčka odpadne nagrobne sveče in klasične svečke brez embalaže. Najbolje pri njej pa je, da lahko svečke v njej enostavno menjamo, brez da bi morali zavreči stekleno ohišje.
Za izdelavo steklene nagrobne sveče potrebujemo kozarec za vlaganje, akrilno barvo, pokrovček odpadne plastične sveče in klasično svečko brez embalaže.
Postopek
Izberemo kozarec za vlaganje, katerega oblika nam je najbolj všeč in se lotimo izdelave. V kolikor želimo, lahko na kozarec nalepimo različne oblike, izrezane iz maskirnega traku ali pa kozarec pobarvamo kar v celoti.
Če se boste lotili izrezovanja in lepljenja oblik, priporočam, da si košček maskirnega traku nalepite na desko za rezanje, nanj narišete želeno obliko in jo izrežete s pomočjo manjšega kuhinjskega nožka ali olfe.
Oblike iz maskirnega traku obrišemo na deski za rezanje in izrežemo s pomočjo olfa nožka.
Kozarec pobarvamo tako, da gobico (moja je kar odpadna kuhinjska) pomočimo v akrilno barvo in na rahlo pritiskamo po kozarcu. Pazimo, da barva kozarca ne prekrije popolnoma, saj se bo tako svetloba svečke lepše širila na vse strani kozarca. Akrilne barve lahko kupite tule.
Gobico pomočimo v akrilno barvo in jo nežno pritiskamo na kozarec. Pazimo, da barve ne nanašamo predebelo, da se svetloba lepše širi iz kozarca.
Ko končamo z barvanjem počakamo vsaj štiri ure, da se barva nekoliko posuši. V kolikor smo na kozarec nalepili oblike iz maskirnega traku, le-tega po štirih urah odstranimo z kozarca. Kozarec pečemo 30 minut v pečici na 160°C.
Ko se kozarec ohladi, na dno natresemo pesek, riž, fižol ali kaj drugega v razsutem stanju, kar bo pomagalo fiksirati našo svečko. Svečko postavimo v kozarec in nekoliko pritisnemo v pesek (ali drugo stvar, ki smo jo natresli na dno), da se dobro fiksira.
Na dno kozarca natresemo pesek, riž, fižol ali kaj drugega, kar bo pomagalo fiksirati svečko.
Kozarec pokrijemo s pokorovčkom odpadne sveče (če se boste pred tem odpravili na pokopališče, jih boste tam našli polno).
Nasvet
Steklena nagrobna sveča naj bo že nameščena na grobu, ko jo boste prižgali. Najlažje jo prižgemo z dolgo vžigalico ali pa si pomagamo s kakšno palčko.
Opozorilo
Ko na prižgano svečo namestimo pokrov, se ga več ne dotikamo, saj se močno segreje (tako kot pri klasičnih svečah).
Steklena nagrobna sveča prižgana v temi. Ko svečka pogori, jo enostavno zamenjamo, brez da bi zavrgli stekleno ohišje.
V zadnji objavi sem predstavila ribez, zato se danes spodobi, da delim še en recept, kako ribez porabiti drugače, kot za marmelado. 🙂 Tale srčkana pavlova torta je lahka in osvežilna sladica, ravno pravšnja za vroče poletne dni. Kljub temu, da so tule oblikovane mini pavlova tortice v obliki srčkov, lahko prav tako oblikujemo večjo klasično okroglo torto ali pa se poigramo z drugimi oblikami, saj je sneg enostaven za oblikovanje. 🙂
V kolikor v spodnjem receptu izpustimo škrob, je sladica tudi brez glutena in zato primerna za vse, ki imate celiakijo ali preobčutljivost na gluten.
S prosto roko lahko oblikujemo več manjših ali eno veliko pavlova torto.
Pavlova torta, ki je ime dobila po balerini Anni Pavlovi je sicer po vsem svetu priljubljena sladica, ki izvira iz Avstrailje oz. Nove Zelandije. Kljub njeni priljubljenosti sem jo sama prvič jedla šele pred dobrim letom, ko jo je spekla moja sestra in takrat me je popolnoma navdušila. Všeč mi je tako preprostost njene priprave z malo sestavinami kot tudi to, da sadna dekoracija ni strogo določena, zato lahko vedno uporabimo seznosko sadje in tako praktično celo leto uživamo vedno drugačno Pavlova torto. Moja verzija danes bo dekorirana z domačim ribezom, uporabite pa lahko tudi maline, jagode in drugo domače sadje.
Pavlova torta je osvežilna poletna sladica, ki je poimenovana po balerini Anni Pavlovi.
Sestavine
Tri jajca
120g sladkorja – 80g v sneg, 40 g v smetano
50g ribeza
2dl sladke smetane
Četrt vanilijevega stroka
Žlička jedilnega škroba (po želji)
Žlička belega kisa
Postopek
Pri vseh treh jajcih ločimo rumenjake in beljake. Rumenjake shranimo v hladilnik in jih uporabimo za kakšno drugo jed.
Beljakom dodamo 80g sladkorja, žličko jedilnega škroba (lahko tudi spustimo) in žličko belega kisa. Stepemo sneg.
Stepen sneg razporedimo v pojubno obliko na pekač obložen s peki papirjem in postavimo v pečico ogreto na 110°C za eno uro.
Po eni uri pečico izklopimo. Sneg pustimo v izklopljeni in zaprti pečici počivati še pol ure.
Ribez spasiramo in precedimo, da dobimo ribezov sok.Ohranimo samo nekaj jagod, ki nam bodo služile za dekoracijo.
Sladki smetani dodamo 40g sladkorja, semena vanilije, ki jih postrgamo iz vanilijevega stroka in ribezov sok iz prejšnje točke.
Smetano stepemo. Če smo uporabili rdeči ali črni ribez, bo smetana lepe roza barve.
Ko se sneg ohladi, nanj namažemo plast ribezove smetane in po vrhu posujemo ribezove jagode.
V hladilniku bo pavlova torta zdržala dva dni, vendar priporočam, da jo pojeste kar takoj. 🙂
Pa dober tek!
Pavlova torto postrežemo čimprej, saj bo zagotovo velik hit v poletnih dneh. 🙂
Po ameriških borovnicah se danes spet lotevam jagodičevja. Danes je na vrsti ribez. Ena najbolj razširjenih, a hkrati po krivici zapostavljenih vrst jagodičevja na domačem vrtu. Ribez najdemo v ali ob številnih vrtovih na slovenskem. Zdi se mi, da veliko ljudi ne ve, kako bi ribez uporabili, saj je po okusu precej kisel in posledično manj priljubljen kot drugi njegovi daljni sorodniki. Sama za nepriljubljenost ribeza poleg njegovega kislega okusa po tihem krivim tudi moderne medije – vsi nas osveščajo, kako zdravo je jagodičevje, pri tem največkrat omenjajo jagode in maline, kljub temu, da je ribez v resnici prava bomba vitaminov, mineralov in antioksidantov, je nezahteven za vzgojo in na slovenskih tleh odlično uspeva.
Rdeči in beli ribez – z obiranjem počakamo, dokler jagode niso res zrele. Tako ribez izgubi svoj kisel okus in postane slajši.
Črni, rdeči in beli ribez
Najpogosteje so omenjene tri vrste ribeza: rdeči, črni in beli ribez. Na mojem vrtu uspevata dva grmička ribeza – rdeči in beli, zato bom danes govorila predvsem o teh dveh oz. eni vrsti. Beli ribez je namreč samo albino različica rdečega ribeza. Beli ribez ima zato zelo podobne hranilne vrednosti kot rdeči ribez. Najprej naj priznam, da tudi sama dolgo časa nisem bila ljubiteljica ribeza. Ko sem še živela pri starših sem si vsako leto, ko so se jagode obarvale rdeče, utrgala grozd ali dva in si jagode optimistično zbasala v usta v upanju, da v resnici niso tako kisle, kot sem se spomnila od prejšnje sezone. In vsako leto sem bila razočarana. Jagode so bile kisle in trpkega okusa, po moji klavrni degustaciji pa me je čakalo še obiranje ribeza in ločevanje jagod od stebelc grozdov. Ribezove jagode je mami nato zamrznila in jih uporabila v polivkah z ostalim jagodičevjem ali pa je iz njih skuhala marmelado. Ribezovo marmelado sva na knocu jedle samo midve. Mami zato ker ji je bila dobra, jaz pa zato, ker sem vedela koliko dela je bilo vloženega vanjo. 🙂
Beli ribez med obiranjem, v ozadju ribezov grm.
Skrivnost okusnega ribeza
Ribez mi je postal všeč šele pred parimi leti, ko sem se preselila Hišo ob gozdu in mi je nekega dne mami pripeljala dva grmička ribeza – enega rdeče, drugega pa bele barve. Grmička sem posadia na rob vrta in malce pozabila nanju. Naslednje leto sta že bogato obrodila. Opazila sem, da so se jagode obarvale, vendar jih nisem imela časa takoj obrati. Rdeče jagode so čez čas tako postale temno rdeče in bele jagode so postale rahlo rumenkaste, ko sem se jih končno spomnila obrati. Na moje presenečenje sem bila med degustacijo prijetno presenečena – ribez je bil veliko bolj sladek kot sem se ga spominjala!
Od takrat naprej potrpežljivo čakam, da se ribezove jagode obarvajo temno rdeče in rumenkasto-belo ter jih šele nato oberem. Tako zagotovim, da so robezove jagode res zrele ter da so polnega in sladkega okusa.
Kako gojimo ribez?
Ribez sem sadila v sadilno jamo, kamor sem prej nasula preperel gonj. Sadike sem posadila nekoliko globje, kot so bile posajene v loncu, saj tako rastlina požene več novih poganjkov. Vsako pomlad ribezu dodam nekaj uležanega gonja ter ga obsujem z zemljo, saj naj bi to pospeševalo rast novih poganjkov. Tekom sezone ribez zastiram, saj zastirka v zemlji zadrži več vode, kar je pomembno, saj pri ribezu nimam urejenega zalivanja/namakanja. Mlade veje spomladi skrajšam, tiste ki so starejše od štirih let pa odrežem.
“Grozdi” belega ribeza na grmu čakajo na obiranje.
Priprava in shranjevanje
Tiste ribezove jagode, ki jih ne pojem kar z grma uporabim v sladicah, saj ribez osveži težke sladice in je super za poletno sladkanje. Preostanek zamrznem in čez zimo uporabim v smoothie-jih.
Pa še kratka osebna izkaznica ribeza Posebnosti gojenja: obsipavanje, ki spodbuja rast novih poganjkov Velikost odrasle rastline: okrog 1,5m Shranjevanje plodov: zamrzovanje, marmelade, sirupi Zakaj uživati? RIbez je poln vitaminov (predvsem vitamina C, pa tudi vitamina B6, ki skrbi za tvorbo novih kožnih celic) in mineralov (kalij, magnezij in železo) Zaključek: Osvežilno in nezahtevno sadje za vroče poletne mesece. 🙂
Minil je že dober mesec odkar smo v Hiši ob gozdu pozdravili novega člana. Več o njegovem prihodu bom napisala v eni od prihodnjih objav, tokrat pa se bom posvetila trem vrtninam, ki si mi lajšale nosečnost, mi pomagale pri pripravi na porod in polepšale poporodno obdobje. V času nosečnosti je priporočljivo zaužiti čimveč sveže zelenjave. Če je le-ta domača, pa še toliko bolje. 🙂
Ko sem zanosila, sem seveda najprej googlala “Česa ne smem jesti med nosečnostjo”. Kljub poplavi različnih mnenj in priporočil sem na koncu jedla vse, razen izdelkov iz nepasteriziranega mleka in surovega mesa. Ker sem rodila v juniju, sem imela srečo, saj sem lahko skozi celotni tretji trimester svojo prehrano obogatila z domačo zelenjavo in drugimi pridelki iz vrta. V nadaljevanju predstavljam tri pridelke iz mojega vrta, za katere sem še posebej hvaležna, da so bili na mojem vrtu med nosečnostjo.
Trije pridelki, ki so me “reševali” med nosečnostjo. 🙂
Čaj iz malinovih listov
Čaj iz malinovih listov (svežih ali sušenih) naj bi v pozni nosečnosti pomagal pri mehčanju materničnega vratu in hkrati krepil mišice maternice in tako olajšal ter pospešil porod. Čaj iz malinovih listov po porodu pa naj bi lajšal krčenje maternice in spodbujal tvorbo mleka ter deloval antibakterijsko in protivnetno. V Sloveniji njegove pretirane uporabe sicer nisem zasledila, ga pa priporočajo v tujini, predvsem babice v Ameriki in Veliki Britaniji. Malinovi listi vsebujejo koristne spojine, kot so naravni antioksidanti, vključno z elaginsko kislino, flavonoidi in tanini. Ko sem raziskovala njegove vplive sem ugotovila, da negativnih vplivov nima, zato se mi je zdelo, da ne more škoditi, če ga pijem. Pila sem ga pol litra vsak dan, od 36. tedna nosečnosti dalje.
V kolikor si boste tudi sami pripravili čaj iz malinovih listov (ki mimogrede, pomaga tudi pri boleči menstruaciji), ne pričakujte, da bo imel okus po malinah. Čaj iz malinovih listov ima namreč bolj okus po močnem zelenem čaju, kar je posledica taninov. Nekateri ga celu uživajo podobno kot zeleni čaj – bodisi z medom ali s kančkom mleka. 🙂
Čaj iz malinovih listov – naj bi lajšal in pospešil porod ter pomagal pri krčenju maternice po porodu in tvorbi mleka.
Kako sem si pripravljala čaj iz malnovih listov?
Ker je bil čas primeren, sem čaj pripravljala iz svežih listov. Nabrala sem polno pest mladih malinovih listov, jih nasekljala in prelila s pol litra vrele vode. Počakala sem 20 minut, preden sem mešanico precedila. Pila sem ga tekom dneva, toplega ali mrzlega. V kolikor se boste odločili za pripravo čaja iz suhih malinovih listov, zmanjšajte količino na približno eno tretjino.
Opozoriti velja, da se je pred uživanjem čaja iz malinovih listov v času nosečnosti pametno posvetovati z osebnim ginekologom. Pitje čaja iz malinovih listov se priporoča predvsem v pozni nosečnosti in odsvetuje v prvem trimesečju. Ali mi je pomagal? Iskereno povedano, ne vem. Vsekakor mi ni škodoval, po pitju sem se vedno počutila dobro. Moj sin se je rodil, ko sem bila noseča 38 tednov in 3 dni, porod je trajal 3 ure in pol, kar je bilo po navedbah babice zelo hitro za prvi porod. 🙂 Zakaj domače? Z domačimi malinovimi listi se zagotovo izognemo pesticidom, ki jih običajno uporabljajo v komercialni pridelavi malin. Prav tako lahko kuhamo čaj iz svežih malinovih listov, kar pri kupljeni različici ni mogoče.
Domače jagodičevje
V pozni nosečnosti so mi diagnosticirali milo obliko nosečniškega / gestacijskega diabetesa. Ker sem kot obliko zdravljenja dobila predpisano dieto, se je iz mojega jedilnika poslovila večina sadja, saj visok glikemični indeks nekaterih vrst sadja povzroča dvig krvnega sladkorja. Ker sicer uživam veliko svežega sadja – odrasla sem namreč v miselnosti, da eno jabolko na dan odžene zdravnika stran, kar je verjetno res, če ta zdravnik ni diabetolog. 😉 Kakorkoli, moje hrepenenje po sadju je rešilo jagodičevje, natančneje domače jagode. Med nosečnostjo se sicer priporoča uživanje vseh vrst jagodičevja, saj so zaradi svojega nizkega glikemičnega indeksa primerni tudi za nosečnice z nosečniškim / gestacijskim diabetesom, vsebujejo pa številne vitamine in antioksidante – več o tem v prhodnji objavi, ki bo govorila o ribezu. 🙂
Domače jagodičevje – sadje z nizkim glikemičnim indeksom je primerno tudi za nosečnice z gestacijskim diabetesom. 🙂
Sama sem domače jagode najpogosteje uživala za zajtrk, skupaj z jogurtom in ovsenimi kosmiči. Domačim jagodam so nato sledile domače maline, ki so rodile na lanskih poganjkih ter domač ribez. Kmalu bomo uživali domače ameriške borovnice, ki jim bo sledila jesenska serija malin. Domače jagodičevje je res zakon. 🙂 Ali mi je pomagalo? Glede na to, da so me vsi strašili, da bo moj otrok pretežek, rodil pa se je težek 3090g, mislim da je bila dieta z vključenim jagodičevjem uspešna. Prav tako so bile v mejah normale vse meritve krvnega sladkorja, ki so mi jih opravili tekom nosečnosti. Zakaj domače? Z domačimi jagodami se izognemo pesticidom in gensko spremenjenim komercialno pridelanim jagodam – znano je namreč, da so jagode eno najbolj gensko spremenjenih in s pesticidi obremenjenih svežih živil.
Domača špinača in druga zelena zelenjava
Domača špinača v času nosečnosti služi kot vir folne kisline, ki preprečuje nekatere napake v razvoju ploda. Špinača med nosečnostjo pa je tudi pomemben vir železa in tako preprečuje anemičnost nosečnice. Raziskave tudi kažejo, da naj bi špinača pomagala tudi pri razvoju dojenčkovih pljuč, saj vsebuje beta karoten, ki se pretvori v vitamin A, ki pomaga pri razvoju dojenčkovih pljuč, pridobivanju na teži dojenčka in pospešuje nosečkino prebavo. 🙂
Novozelandska špinača je nezahtevna za gojenje in primerna za uživanje skozi celo poletje. Med nosečnostjo služi kot vir železa in folne kisline.
Sama sem uživala novozelandsko špinačo, saj je veliko bolj hvaležna za gojenje kot navadna špinača. Najpogosteje sem se odpravila na vrt, obtrgala nekaj listov novozelandske (plazeče) špinače, ki se mi je letos celo sama zasejala v vrtu, jo podušila, ji dodala nekaj kaplic limoninega soka in jo pojedla kot prilogo večerji. Uživala sem jo tudi v solati, vedno v kombinaciji z limoninim sokom, saj se železo veliko bolje absorbira s pomočjo vitamina C, ki je prisoten v limoninem soku. Ali mi je pomagalo? Skozi celotno nosečnosti so bili moji krvni izvidi zelo dobri, nikoli nisem potrebovala nobenih prehnaskih dopolnil z železom. Zakaj domače? Ker ni lepšega, ko se zvečer odpraviš na ohlajen vrt in si nabereš sveži špinačo za večerjo. Od nabiranja do zaužitja tako mine manj kot ena ura in tako se ohrani tudi večina hranil v sveži špinači.
Hiša ob gozdu se nahaja v predalpski dolini v okolici Ljubljane. Je ena tistih tipičnih hiš iz časov socializma, ki so zrasle v 60. in 70. letih, v časih stare Jugoslavije, ko so si ljudlje delili vse, vključno z načrti za hiše. Hiša je tako po zunanjem izgledu, kot tudi po notranji razporeditvi prostorov zelo podobna, če ne kar enaka, kot ostale hiše, ki so bile zgrajene v tem obdobju.
Hiša ob gozdu – zgrajena v 60-ih letih prejšnjega stoletja in prepletena z znailnostmi gradnje iz tistega časa.
Častitiljivo damo v abrahamovih letih odlikuje kar nekaj značilnosti gradnje tistega časa. Poleg dvignjenega pritličja, kjer do vhodnih vrat vodijo stopnice, ki jih na desni strani spremlja ozka in precej neuporabna terasa, je največja značilnost hiše dolg hodnik in veliko število prostorov in posledično vrat, ki služijo kot prehod iz hodnika ali drugega prostora v prostor. Prav tako je značilna za tisti čas ločitev kopalnice in stranišča, ki se nahaja v ločenem prostoru. Zaradi prostorske stiske je prostor za stranišče precej majhen in bi bil za nekoliko bolj rejenega človeka lahko že kar na meji sprejemljivega. Kuhinja, kopalnica, dnevna soba in spalnica, ki se poleg stranišča še nahajajo v visokem pritličju, vsebujejo originalno pohištvo s katerim je bila hiša opremljena v času gradnje. Zgornje nadstropje hiše, ki je namenjeno spalnim prostorom in dodatni kopalnici, je še v surovem stanju, popolnoma neizdelano. Manjkajo tako instalacije kot tudi izolacija ostrešja, kar se posebno pozna na porabi lesa za kurjavo v zimškem času.
Razen nove strehe, hiša v vseh svojih 50 letih obstoja ni bila še nikoli prenovljena, kar pa se bo kmalu spremenilo. Z Aljažem namreč meniva, da si vrt pred hišo, ki nama dviguje kvaliteto bivanja, zasluži tudi ustrezno dopolnilo v notranjosti hiše, da bova čas rada preživljala tudi noter, sploh sedaj, ko je na poti nov družinski član – mali korenjak, ki se bo nama in najini psički Didi v Hiši ob gozdu pridružil konec junija. 🙂
Odločila sem se, da bom o procesu prenove pisala tudi tule, saj je hiša v imenu mojega bloga. Moj namen je predvsem voditi online dnevnik s slikovnim gradivom, da bom lahko čez nekaj let, ko bo celoten proces že nekoliko pozabljen, obujala spomine in prebirala opombe in spoznanja, ki mi bodo morda koristila pri kakšnem novem projektu. Prav tako pa si želim, da bi moj “dnevnik” morda služil kot navdih še komu, da se poda na podobno pot, saj opažam, da se v Sloveniji gradi vedno več novih hiš, medtem ko starejše hiše na lepih lokacijah samevajo, kljub temu, da bi morda potrebovale samo nekaj časa in vložka ter bi tako lahko služile kot dom in zavetje našemu in prihodnjim rodovom.
A kolikor vas zadeva zanima ste vabljeni, da prenovo spremljata z mano. Prav tako bom vesela vseh komentarjev in nasvetov. 🙂
