Pa se je končno začela – (pre)dolgo pričakovana prenova Hiše ob gozdu. Pred manj kot mesecem dni se je na našem dovozu ustavil kamion in razložil bager. In če bager na dvorišču še ne pomeni dejanskega začetka prenove, pa zagotovo lahko za prelomni trenutek štejem tisti hip, ko je pnevmatsko kladivo na bagru udarilo v prvo izmed mnogih betonskih stopnic, ki so obdajale našo hišo. Vdih-izdih. Z Jakobom v naročju sem stala na “terasi” – ozkem, čudnem podestu na desni strani stopnic, ki vodijo do vhodnih vrat. Preplavile so me različne misli: “Evo, pa smo začeli – nekateri polagajo temeljne plošče, ki pa razbijamo stopnice.” “Sedaj ni več poti nazaj, komaj čakam, da se stvari začnejo zares spreminjati.”
Že ob obisku prvega izvajalca, s katerim smo se pogovarjali o izvedbi fasade, je postalo jasno, da bo potrebno betonske stopnice, ki so obdajale hišo, razbiti. V nasprotnem primeru bi namreč tudi po izvedbi nove fasade predstavljale toplotni most in bi lahko povzročale težave z vlago in plesnijo v bivalnih prostorih, s katero se zaradi geometrijskih toplotnih mostov boriva že sedaj. Če sem iskrena, za rušitev stopnic z Aljažem nisva potrebovala veliko prepričevanja. Ne samo, da nama je osnovno poznavanje fizike narekovalo to izbiro, tudi nerodne dimenzije stopnic in njihov izgled, ki je kazil podobo hiše, so pomagali prevesiti jeziček na tehtnici v prid rušitvi. In tako je bagerist svoj prvi delovni dan posvetil rušenju stopnic in zidu v obliki trikotnika, ki se je nahajal pred hišo. Neverjetno, koliko betona in armaturnega železa je bilo porabljenega v teh stopnicah. Na roke bi te stopnice razbijali več tednov…
Naslednji dan smo se lotili izkopa hiše. Zaradi pomanjkanja prostora (tudi na račun dejstva, da se nisem želela odpovedati vrtu) smo imeli nekaj težav z deponiranjem odkopane zemlje, vendar je iznajdljivi bagerist rešil vse težave. Med izkopavanjem sva z Aljažem imela priložnost pogledati tudi nekaj “prototipov” ureditve okolice, kjer smo se igrali s klančinami in višino zasutja hiše in ocenjevali prednosti in slabosti določenih ureditev. Pred odhodom nama je bagerist dal tudi nekaj dobrih nasvetov glede ureditve okolice, o kateri do tega trenutna nisva veliko razmišljala.
Ko je bila hiša odkopana, je Aljaž z visokotlačnim čistilcem opral stene, ki so bile prej zasute z zemljo. Med tem procesom je postalo jasno, da bo potrebno obzidati temelj hiše, ki je bil izdelan iz mešanice betona in prodnikov in v svojem obstoječem stanju, ko so prodniki vseh barv in oblik gledali iz stene, ni bil primeren za namestitev hidroizolacije.
Lotili smo se priprave na obzidavo. Aljaž je v obstoječi temelj zavrtal luknje, v katere je s pomočjo sidrnega lepila Sika Anchorfix-2 namestil železne palice.
Armirno mrežo smo razžagali in vezali na armirne palice, ki so gledale iz temelja. Obod armature smo opažili z gradbenim opažem (po domače: zašolali). Naslednji dan sta se nam pridružila dva bivša sošolca iz fakultete in začelo se je betoniranje. Po celem dnevu prepletanja zvokov mešalca, samokolnice in Mehemdovih slavnih besed “Može i još betona!” (Mehmed je najin sosed, ki nama prijazno pomaga pri gradnji), smo nato končno uspeli obbetonirati temelj. In še dobro, da je bilo tako, saj se je naslednji dan ulilo kot iz škafa..
In tako kot piše v naslovu – bom tule potegnila črto in zaključila pisanje prvega dela poglavja hidroizolacija in drenaža. Koliko delov bo zajetih v tem poglavju težko napovem, saj se mi zdi, da vsak dan odkrijemo nekaj novega in vsako novo tovrstno odkritje doda nekaj dela in zahteva nekaj časa. Morda pa bomo “iz zemlje” kakor rad reče moj oče že v naslednjem delu?
Spremljajte nas pri naših podvigih še naprej. 🙂
Še nekaj fotografij:
No Comments