Samooskrba je širok pojem in poleg samooskrbe s hrano zajema tudi samooskrbo z energijo, vodo in drugimi dobrinami. Danes se v tem zapisu osredotočam samo na moj trenutni cilj – to je samooskrba z zelenjavo.
O samooskrbi premišljujem že dolgo časa – prvič sem o ideji, da ne bi potrebovala trgovine za nič drugega kot olje in sol razmišljala pred desetimi leti, v času zadnje gospodarske krize. Takrat se je pokazalo, kako zelo odvisni smo od dobrin, ki nas vsak dan čakajo na policah trgovin in kako hitro lahko te iste dobrine postanejo težko dostopne, če izgubimo vir dohodka.
Z leti se je moja vizija o samooskrbi razvila – všeč mi je postala ideja, da za pripravo kakovostnih, hranilnih obrokov po več tednov nisem rabila obiskati trgovine. Prav tako pa se je redkost tovrstnih obiskov poznala tudi na mojem bančnem računu.
Predlani, v vrtičkarski sezoni 2017 sem pridelala že dobršen del zelenjave za lastne potrebe. Lani, leta 2018, je mojo zagnanost nekoliko ustavila nosečnost in rojstvo mojega sina. Vendar je izziv skozi ta leta ostal enak – kako spremeniti svoj način življenja tako, da bo doma pridelana hrana zadoščala za večino obrokov? Kako pridelati dovolj hrane za dvoje lačnih ust (in ena mala usteca)? Kako shraniti in predelati pridelano hrano, da bo na voljo tudi med zimo, ko ostri vremenski pogoji v naši predalpski dolini onemogočajo prezimovanje pridelkov na vrtu?
Kljub temu, da lani morda res nisem veliko pisala bloga, sem vseeno vrtičkala in iskala odgovore na zgornja vprašanja, izbirala primerne vrste in sorte zelenjave ter preučevala načine shranjevanja pridelkov, da bi ohranili svojo svežino tudi med zimo.
Kako začeti – prideluj to, kar rad ješ!
Začela sem s seznamom – z Aljažem sva si vzela en večer časa in napisala seznam jedi, ki jih rada pripravljava. Na koncu je seznam obsegal približno 20 glavnih jedi, 10 juh, 10 solat ter 5 sladic, ki so stalnica na najinih krožnikih. Na podlagi teh jedi sem določila vrste in sorte zelenjave, ki jih bom letos gojila na vrtu. Prejšnja leta sem namreč opazila, da sem večkrat gojila zelenjavo, ki jo na koncu nihče ni pojedel. Zato letos začenjam sezono z novo mantro: »Prideluj to, kar rad ješ!«.
Seveda to ne pomeni, da ne bom raziskovala novih vrsti in sort zelenjave – prepričana sem, da bo za vse dovolj prostora na vrtu.
Vzgoja lastnih sadik
Letos se prvič lotevam tudi drznega podviga – vzgoje lastnih sadik. Posejala sem še semena čilijev, paprik in jajčevcev, čakajo pa me še kapusnice, paradižniki in ostale posebnosti. Ker sem imela kar nekaj težav z določanjem primernih datumov za setev semen, sem v pomoč sebi in ostalim, ki se mi morda utegnete pridružiti na poti k večji samooskrbi, pripravila mini vrtičkarski priročnik, ki si ga lahko brezplačno prenesete 21.2.2019 na povezavi, ki bo objavljena tudi tule.
Ker sem popolna začetnica v vzgoji lastnih sadik, letos na tem področju ne bom delila nasvetov. Si pa pridno zapisujemo datume sejanja in kalitev ter druga opažanja in zagotovo lahko pričakujete članek na to temo v prihodnjem letu.
Vrste in sorte zelenjave v letu 2019
Poleg železnih klasik bo letos na mojem vrtu kar nekaj novosti. Do sedaj se namreč še nisem lotevala pridelave jedilnih gomoljev in žit, ki bodo letos prvič našla svoj prostor na vrtu. Ker za krompir letos žal ne bo prostora (približno petina vrta bo letos razkopana, v času odkopa hiša in namestitve hidroizolacije), sem se odločila za druge, bolj eksotične gomolje. Tako sem letos sadila topinambur in kitajske artičoke, v sadilnih vrečah pa bo svoj dom našel tudi sladki krompir. Veselim se tudi, da se bom letos prvič preizkusila v pridelavi lastnih žitaric. Poleg koruze in amaranta bom na vrtu pokusila vzgojiti še eno od bolj eksotičnih žit, ki pa naj za enkrat ostane še skrivnost, saj ji bom namenila posebno objavo.
Prav tako se želim letos posvetiti jedilnim cvetlicam – poleg boreča bodo to še kapucinke, mačehe, maslenice in druge dišeče enoletnice in trajnice, ki bodo v vrtu namenjene tako ljudem kot tudi živalim, saj upam da bodo privabljale opraševalce in odganjale nekatere škodljivce.
Priprava vrta in setev na prosto
Ker vsa zelenjava ni primerna za vzgojo v lončkih (*khm* joj, to korenje *khm*), sem letos jeseni že pripravila vrt, ki trenutno miruje in čaka na direktno setev in presajanje sadik. Moj vrt počasi prehaja v način vrtičkanja brez prekopavanja in v naslednjem tednu lahko pričakujete kratek zapis o moji pripravi gredic s pomočjo zračenja zemlje, površinske uporabe gnoja in zastiranja z različnimi tipi zastirk.
Tudi setev na prosto in presajanje sadik je potrebno opraviti v pravem času in tudi za to sem si pripravila tabelo v Mini vrtičkarskem priročniku.
Shranjevanje pridelka
Seveda bomo kar se da veliko pridelane zelenjave pojedli sveže, nabrane na vrtu in prinesene na mizo. Vendar pa bom veliko pozornosti posvetila tudi ozimnici in različnim tehnikam shranjevanja pridelkov. Od klasičnega shranjevanja v kleti in enostavnega zamrzovanja, pa do vlaganja, vkuhavanja in fermentiranja – rada bi raziskala in preizkusila kar najrazličnejše pristope k ohranjanju svežine in okusa pridelkov skozi zimo.
Letošnji izziv
Moj izziv za leto 2019 je pridelati 80% lastne zelenjave (med drugim bomo še vedno morali kupovati krompir). Poleg tega se junija tudi vračam nazaj na delo, zato bo potrebno opravila na vrtu in v kuhinji optimizirati tako, da mi ne bodo predstavljala prevelike časovne obremenitve. Kljub velikemu veselju, ki mi ga prinaša vrtičkanje in vznemirljivi ideji, ki jo predstavlja samooskrba, je trenutno moja najpomembnejša naloga, da sem kar sem da dobra mami Jakobu. Mali navihanec nezadržno raste in vsak dan z otroškim navdušenjem odkrije kaj novega. Vse to so drobni trenutki, ki sem jim z veseljem priča in jih nikakor ne želim zamuditi.
Kot ste lahko prebrali, bo leto 2019 pestro. Semena so kupljena, nekatera tudi že posajena, sedaj pa zgolj upam, da mi bo ves napredek uspelo beležiti tudi tule.
Hvala, ker me spremljate in upam, da se boste podali z mano v še eno zanimivo leto. )
Morda ti bo všeč tudi:
No Comments