Ker sem letos celo jaz uspela pridelati večje količine paradižnika (tule sem napisala nekaj besed o tem, kako sem letos paradižnike gojila v loncih), ki ga nikakor ne uspeva pojesti, sem ostanek vkuhala in nastala je domača paradižnikova mezga. Ker nisem imela preverjenega recepta, sem bolj kot ne eksperimentirala in ker sem zelo zadovoljna s končnim izdelkom, sm se odločila, da ga podelim. Morda še komu pride prav. 🙂
Hitra, enostavna in okusna – domača paradižnikova mezga.
Moj cilj je bila okusna, domača paradižnikova mezga, ki bi bila enostavna za pripravo. Vedela sem, da paradižnika ne bom niti lupila niti pasirala, saj me peške ne motijo. Prav tako se kožice v omakah, na pizzah in drugih jedeh, kjer uporabljam paradižnikovo mezgo, praktično ne vidi niti ne okusi.
Poleg domačega paradižnika sem v mezgi uporabila še domačo čebulo, česen, baziliko in hladno stiskano olivno olje.
Poleg zrelega paradnižnika, ki je glavna sestavina domače paradižnikove mezge, sem uporabila še dve čebuli, en česen, pest bazilike in hladno stiskano olivno olje.
Sestavine:
1 kg zrelih paradižnikov
2 čebuli
1 česen
pest sveže bazilike
sol
dve žlici olivnega olja
Postopek:
Paradižnike narežemo na četrtine in odstranimo zelen del, kjer so bili pritrjeni na steblo. Narezane paradižnike damo v velik lonec in jih počasi segrevamo.
Na četrtine narezane paradižnike počasi segrevamo na zmernem ognju.
Med segrevanjem paradižnikov v manjšem lončku zavremo vodo. V vreli vodi poparimo nasekljani čebuli: nasekljani čebuli damo v vrelo vodo za 10 sekund (čebula tako postane slajša in izgubi oster okus).
Čebulo nasekljamo in poparimo. Tako bo čebula izgubila oster okus in postala slajša.
Poparjeno čebulo odcedimo in dodamo paradižniku skupaj z olupljenimi stroki česna in baziliko, ki jo pred tem nasekljamo skupaj z dvema žlicama soli.
Svežo (ali suho) baziliko nasekljamo skupaj z dvema žlicama soli.
Mešanico zavremo in kuhamo, dokler se paradižniki ne zmehčajo. Nato sestavine prepasiramo s paličnim mešalnikom in dodamo dve žlici olivnega olja. Jaz uporabljam olivno olje je iz družinskega oljkarstva Slavec s Kocine.
Vse sestavine damo v lonec s paradižnikom in kuhamo, dokler se paradižniki ne zmehčajo.
Počakamo, da mezga ponovno zavre, nato jo kuhamo še 10 minut in jo shranimo v suhe in sterilizirane kozarce. Kozarce postavimo na glavo in zavijemo v odejo, da se počasi ohladijo. Domačo paradižnikovo mezgo shranimo v suh in temen prostor skupaj z ostalimi vložninami.
Letos eksperimentiram in preizkušam nov pristop na vrtu (ozirom ob njem) in to je gojenje paradižnika v loncih. Domači paradižniki so bili zadnji dve leti moja velika želja, ki pa se zaradi okoljskih dejavnikov dolgo ni uresničila.
Ker se verjetno večini tistih, ki ste vešči vrtičkanja, zdi nemogoče, da nekdo doma ni sposoben vzgojiti paradižnikov, naj najprej povem celotno zgodbo.Lani je paradižnik dobil posebno gredo v mojem vrtu. Po začetnem načrtovanju zasaditve in po zadnji zmrzali sem dobila sadike. Sadike paradižnika in paprike v naši družini niso problem, saj je moja babi pridna čez zimo in sama vzgoji sadike, ki jih nato podeli med hčere in vnukinje. 🙂
Tako sem torej dobila kvalitetne domače sadike paradižnika preverjene sorte, ki je moja najljubša. Kako imam lahko najljubšo sorto paradižnika, a ni paradižnik ves enak? Ne, če ne bi bilo razlike med paradižnikom, verjetno Lušt nikoli ne bi uspel. 😉 Kakorkoli, moja babi (in tudi mami) že vrsto let prisega na isto sorto paradižnika. Sorti jaz pravim kar babičin paradižnik.Najverjetneje se je začela iz volovskega srca in se z leti skrižala v današnjo obliko.
Letos prvič gojim paradižnike v loncih. Vsako sadiko spremlja tudi bazilika. 🙂
Paradižnikova saga
Lani sem torej paradižnike sadila v vrt. Kljub bujni rasti in strehi iz plastiče folije, je rastline konec julija / začetek avgusta, ravno ko sem se vrnila z morja, napadla rja in so propadle. Kar ne bi bilo tako tragično, če bi pred tem pridelala dostojno število plodov, ki sem jih pričakovala od desetih sadik. Ker pa (kot sem že omenila), Hiša ob gozdu leži v predalpski dolini in zato nimamo toliko sončnih ur kot drugje, so bili nastavljeni plodovi še majhni in nerazviti. Tako nisem pridelala niti enega paradižnika. Rastline sem kompostirala in to leto razočarana opazovala slike pridelkov kolegov in družine, ki so vrtičkali v bolj paradižniku prijaznih razmerah. Pri meni jim očitno ni ustrezala rosa in vlaga, ki se v zraku pojavi ob večerih kot posledica potoka, ki teče skozi dolino.
Trma in vztrajnost
Odločena, da ne letos ne ponovim iste napake, sem naredila križ čez paradižnike in se odločila, da prostor v vrtu raje namenim vrtninam, ki bodo zagotovo uspevale ali pa preizkusim kaj novega in se tako učim na novih napakah.
Ker pa je bila babi letos spet (preveč) pridna z vzgojo sadik, mi je poleg standardnih sadik paprike, podtaknila še kar 10 sadik paradižnika. In ker mi srce ni pustilo, da bi mlade rastlinice shirale, sem se odločila, da jih posadim v lonce.
sajenje in gojenje paradižnika v loncih
Po pregledu internetnih virov, sem se odločila, da bom v loncih preizkusila mini sistem gred z jedrom .
Kaj je greda z jedrom?
Greda z jedrom je način priprave tal , ki ga že dolgo poznajo v sušnih predelih, predvsem se ga poslužujejo plemena v Afriki. Na sredini grede po prekopavanju izkopljemo cca. 50 cm globok jarek, ki se razteza po celotni dolžini grede, in vanj naložimo debelo plast materiala, ki zadržuje vodo. To je lahko rahlo nagnita slama, listje itd. Tako naloženi material nato prekrijemo z zemljo in na gredo normalno posadimo vrtnine. Tako pripravljena greda naj praktično ne bi potrebovala zalivanja, saj naj bi materila v jedru grede med dežjem zadržal vlago, ki bi jo nato med sušnim obdobjem enakomerno oddajal v zemljo in tako skrbel za zadostno količino vlage za vrtnine, hkrati pa bi s procesom gnitja zemljo oskrboval tudi s hranili.
Priprava na sajenje – nagnito listje za “jedro”, uležan hlevski gnoj in vrtna zemlja ter plast listja za zastriko.
Kako greda z jedrom deluje v loncu?
Ker se mi je zdel sistem grede z jedrom zelo zanimiv, sem se odločila, da podoben princip preizkusim v mojih loncih s paradižniki. Glede na to, da sem posajene paradižnike postavila pod napušč na južni strani hiše, seveda nisem pričakovala, da jih ne bo potrebo zalivati, želela pa sem zmanjšati količino porabljene vode in časa, porabljenega za zalivanje desetih loncev.
Plast listja na dnu lonca, ki bo zadrževalo vlago v mini gredi z “jedrom”.
Priprava lonca in sajenje paradižnika
Dno lonca sem napolnila z listjem, ki je že začelo preperevati. Mešanico sem dobro potlačila in zalila z vodo. Na listje sem nasula vrtno zemljo, pomešano s preperelim hlevskim gnojem. V tako pripravljen lonec sem posadila sadiko paradižnika. Zemljo okrog posajene sadike sem zastrla z listjem in tako skušala še dodatno zmanjšati izhlapevanje vode iz lonca.
Sajenje sadike paradižnika v mešanico vrtne zemlje in gnoja, ki je naložena na plast preperelega listja.
Dobri sosedje paradižnika in rezultati
Po kakšnem mesecu sem zraven vsakega paradižnika posadila še majhno sadiko bazilike.
Prvi paradižniki so v loncih dozoreli že v sredini julija, kar je bil velik napredek v primerjavi z lanskim letom, ko zorjenja paradižnikov sploh nisem dočakala.
Dobro se je počutila tudi bazilika, ki se je razrastla v velike grmičke.
Lonce sem morala zalivati na tri dni, kar sicer ni malo, ampak v tako sušnem poletju kaj drugega niti ni bilo za pričakovati.
Posajen paradižnik in bazilika v loncu.
Izboljšave
Klub temu, da sem z letošnijm poskusom zelo zadovoljna, se vedno najde prostor za izboljšave. Ena največjih izboljšav, ki jo bom uporabila drugo leto, je velikost loncev. Uporabila bom dvakrat večje lonce in tako skušala vlago in hranila v njih zadržati še dlje časa. Ampak to bo drugo leto, letos kuham paradižnikovo mezgo. 😀
Evo, pa ga imamo – moj prvi recept v seriji smoothie-jev za (pod) 2€. Serijo začenja Shrek smoothie, ki je poimenovan po zelenem grdobcu iz istoimenskega animiranega filma. Shrek smoothie je postal eden mojih najljubših načinov, kako zakamuflirati špinačo za majhne (in velike) otroke. Ker otrok nimam, recepte preizkuša Aljaž, ki je precej zbirčen, sploh ko pride do zelene zelenjave vseh vrst in oblik. In njegov komentar na tale smoothie je bil: “Super je, ker se moraš najprej prebiti čez zdrav del (zelen), da prideš čez dobrega (siv) do najboljšega (rjav).”.
Shrek smoothie ali kako zapakirati špinačo. 🙂
Ampak, da ne bom prehitevala – najprej uvod, ki pritiče prvi objavi v seriji Smoothie za 2€.
Kaj je smoothie (slovensko smuti ali zmešanček) za 2€ in komu je namenjen?
Ker obožujem sadje in zelenjavo in ker zajtrk rada obogatim (ali pa kar nadomestim) z različnimi smoothie-ji, sem se odločila, da bom tudi ta majhen ritual vključila v blog. Moj namen je približati smoothie-je tudi tistim, ki se jim priprava smoothiejev morda zdi zamudna ali draga. Vsak teden (praviloma v petek) bom tako predstavila en enostaven recept za smoothie, ki ga vsak lahko pripravi doma. Smoothie bo sestavljen iz dostopnih sestavin, katerih skupna vrednost za pripravo 0,5l smoothie-ja nikoli ne bo presegala 2€.
Moj namen ni hvaljenje s kakšnimi kulinaričnimi presežki, ampak približanje kulture smoothie-jev ljudem, ki jih morda niso vajeni ali pa mislijo, da si jih ne morejo privoščiti. V receptih bom skušala uporabljati čim več sezonskih sestavin, po možnosti lokalnega izvora. Nekateri dodatki pa bodo seveda tudi malce bolj eksotični.
Kaj potrebujemo?
Za pripravo smoothie-jev potrebujemo blender, ki bo zadovoljivo opravil nalogo sekljanja in mešanja sadja ter zelenjave v okusne napitke. Za prezentacijo priporočam tudi uporabo pollitrskega kozarca. Zraven pa potrebujemo še nekaj dobre volje in časa. 🙂
Kje dobim sestavine?
Pred vsakim receptom za smoothie bo na začetku podana tabela s sestavinami, njihovo ceno in prodajalcem, kjer sem jih kupila. V kolikor bom uporabila pridelke iz domačega vrta ali sadovnjaka (kar tudi vas spodbujam, da počnete, v kolikor imate to možnost), sem bom potrudila poiskati primeren nadomestek v trgovini in vključiti njegovo ceno v končno ceno smoothie-ja. Tako upam, da si bo smoothie lahko pripravil vsak, ne glede na to ali ima doma vrt ali ne.
Opozorilo: Cene, navedene ob sestavinah so odraz mojih nakupovalnih navad in verjetno niso najugodnejše na tržišču. V kolikor najdeš ugodnejše cene ali bolj kvalitetne sestavine, bom zelo vesela, če mi sporočiš. 🙂 Hvala.
Priprava:
Rjava plast:
V blenderju zmešamo pol banane, 4 izkoščičene datlje, žlico pravega kakava in malo vode. Pazimo, da masa ni preredka, drugače se nam bodo višje plasti posedle v spodnjo plast. Dobljeno rjavo maso prelijemo na dno smoothie kozarca in kozarec postavimo v hladilnik za 15min.
Siva / bela plast:
V posodici zmešamo 100g grškega (za vegane: sojin jogurt) in 16g celih makovih zrn. Po 15 minutah vzamemo kozarec iz hladilnika in na rjavo maso z žlico previdno nanesemo mešanico maka in jogurta.
Zelena plast:
V blenderju zmešamo pest špinače (cca 60g) in 1,5 banane. Uporabimo lahko mlado špinačo ali pa drugo različico, ki jo imamo morda na vrtu (npr.: novozelandsko, malabar špinačo ali pa blitvo). Mešanico prelijemo v smoothie kozarec, nad belo plast. Na koncu dodamo še dva listka špinače, ki predstavljata Shrekovi ušesi. Postrežemo ali shranimo v hladilniku za nekaj ur.
Današnja objava, ki vsebuje recept za domače kokosovo mleko, je nekakšna predigra za jutrišnji prvi recept za smoothie za 2€. Ker v smoothie-jih velikokrat uporabljam tudi jogurt, bi rada poskrbela za cenovno ugodno alternativo za vse, ki ne prenašate laktoze ali ste vegani. In tole kokosovo mleko ni le dobro, ampak tudi cenovno ugodno. Liter tako pripravljenega kokosovega mleka vas bo namreč stal le okrog 0,75€. 😀
Domače kokosovo mleko. Enostavno in okusno. 🙂
Sama z mlekom in mlečnimi izdelki nikoli nisem imela težav (trkam na les). Ima pa moja sestra laktozno intoleranco, zato je recept za domače kokosovo mleko pri nas kar velikokrat v uporabi, sploh če imam družinske obiske. 🙂
Kljub temu da nimam težav z laktozo, pa vedno rada poizkusim kaj novega in malo poeksperimentiram v kuhinji. Tako sem preizkusila tudi tale super enostaven recept za domače kokosovo mleko, ki ga lahko pripravite zvečer (vzelo vam bo samo 10 minut) in ga uporabite zjutraj. Kaj je pa najboljša stvar? Čez noč se bo v hladilniku domače kokosovo mleko ločilo od smetane, ki se bo nabrala na vrhu. Z malo spretnosti lahko smetano postrgate in jo shranite v ločeno posodo. Tako ste doma “pridelali” ne samo kokosovo mleko, ampak tudi smetano, ki jo lahko zmešate s kokosovo moko in tako dobite odličen nadomestek za jogurt (seveda spet brez laktoze). 🙂
Sestavine
Sestavine zadostujejo za približno 0,5l kokosovega mleka.
Kokosova moka (100g)
Voda (0,5l)
Sladilo po izbiri (npr. datlji) – lahko tudi brez
Postopek
Kokosovo moko vsujemo v blender. Segrejemo vodo, vendar pazimo, da ne zavre. Toplo vodo prelijemo čez kokosovo moko. Počakamo 5-10min. V kolikor želimo, lahko dodamo tudi sladilo po izbiri, jaz ga kar preskočim.
Kokosova moka, prelita s toplo vodo. Pred mešanjem počakamo 10 minut.
Vklopimo blender in mešanico dobro premešamo.
Mešanico precedimo skozi fino cedilo ali gosto tkano tkanino (jaz sem uporabilo sirarsko tkanino).
Kokosovo mleko precedimo, da ločimo suho snov od tekočine. Za precejanje uporabimo cedilo ali tkanino.
Temeljito iztisnemo mešanico v cedilu / tkanini in suho snov (sesekljano kokosovo moko) shranimo v hladilnik ali zamrzovalnik. Uporabimo jo lahko v smoothie-jih, domačem muesli-ju ali pa na primer za izdelavo domačih Raffaello kroglic.
Tekočino dobro iztisnemo. Ko je preostala kokosova moka v tkanini čisto suha, takrat smo dobro opravili delo. 🙂
Tako dobljeno kokosovo mleko shranimo v hladilnik, kjer lahko počaka največ tri dni.
Po noči v hladilniku se kokosova smetana loči od ostale tekočine. Pred uporabo zato mleko dobro pretresemo, če pa želimo, pa lahko smetano tudi odstranimo in uporabimo kot nadomestek jogurta (zmešano z kokosovo moko).
“Kokosovo smetano”, ki se čez noč v hladilniku naredi na vrhu mleka, lahko odstanimo in uporabimo za druge jedi, ali pa mleko pred uporabo samo dobro pretresemo.
Vsi vemo, da je zelenjava dobra za zdravje. Tisto, ki jo pridelamo doma in vanjo vložimo še svoj čas in voljo, pa jo ponavadi cenimo in spoštujemo še bolj kot kupljeno. Redko katera zelenjava v svojih zdravilnih lastnostih prekaša česen. Današnji zapis je moja oda domačemu česnu. Po pozornosti in trudu, ki sem ga letos usmerila v njegovo gredo, mi je poplačal z lepim pridelkom. Da je česen dober za zdravje so vedeli že dolgo pred Google-om. O njegovih blagodejnih učinkih so pisali že Egipčani, stari Grki in Rimljani, dobro poznan pa je tudi v kitajski medicini.
Letošnji spomladanski česen iz mojega vrta.
Zadah po zdravju
Če je bil včasih česen poznan kot vir zadaha (sploh po kakšni morski jedi s tržaško omako), pa danes česen imenujemo kar naravni antibiotik. Česen pa ne učinkuje samo proti gripi in prehladu, ampak tudi zmanšuje tveganje za srčno-žilne bolezni, saj uravnava krvni tlak in zmanjšuje raven holesterola v krvi.
Raziskave so pokazale, da česen vsebuje tudi antioksidante, ki naj bi preprečevali Alzheimerjevo bolezen in demenco. Prav tako naj bi uživanje česna pospešilo izločanje težkih kovin iz telesa.
Tudi pred vsemi znanstvenimi razpravami o česnu, je bil le-ta priljubljena zelenjava, ki se že dolgo goji na slovenskih vrtovih. S svojim značilnim okusom najde mesto v številnih receptih in tako si “zdravilo” brez težav podtaknemo kar v kosilo.
Zaradi česna selitev v hišo
Česen na vrtu oziroma njegovo izginjanje iz njega je bil tudi povod, da sem se preselila v Hišo ob gozdu. Babi je namreč na vrtu ob hiši, kjer živim, in ki ga je ona včasih obdelovala opazila, da ji česen izginja z gredic. Očitno je nekdo opazil, da je bil hiša nenaseljena in si je včasih postregel s pridelki iz vrta. Tako sem se ponudila, da pridem “čuvat” česen in ostale vrtnine ter potem kar ostala tukaj. 🙂
Gojenje česna na domačem vrtu
Na mojem vrtu gojim spomladanski ptujski česen. Prvo leto smo sadili tudi zimski ptujski česen, ki pa se je pri shranjevanju obnesel slabše kot spomladanski, zato trenutno ostajam pri gojenju le-tega. V prihodnosti bi seveda rada preizkusila še kakšno drugo sorto česna in primerjala okus ter obstojnost.
Gnojenje česna z uležanim hlevskim gnojem. Letos je bil česen posajen med jagodami.
Stroke spomladanskega česna sem v vrt posadila marca. Če bi sadila zimski česen, bi ga morala posaditi že jeseni. Morda mi ravno zato spomladanski česen bolj odgovoraja – celo zimo lahko načrtujem vrti in se šele spomladi odločim, kam v vrtu bom sadila prve vrtinine, med katere sodi česen.
Pravijo, da česen ne mara pognojene zemlje. Jaz sem mojega med rastjo vseeno malo pognojila z dobro uležanim hlevskim gnojem ter večkrat posula s pepelom. Moja družina namreč že več generacij (babi, mami in tudi jaz) verjame, da pepel blagodejno vpliva na vrtnine in jih ščiti pred škodljivci. Tako česen posipamo s pepelom, da preprečimo obisk česnove muhe ter tudi če opazimo, da konice česnovih listov začenjajo rumeneti.
Razen te, zgoraj opsane preproste nege, se s česnom kaj več ne ukvarjam. Dodelim mu gredico (letos med presajenimi jagodami) in ga večino sezone pustim pri miru.
Posipanje česna s pepelom – pepel naj bi odganjal česnovo muho ter druge škodljivce in bolezni.
Pobiranje in shranjevanje česna
Česen sem pobrala v petek, torej 4. avgusta. Zjutraj sem ga populila iz zemlje, čez dan pustila zunaj na soncu, da se je osušil ter ga nato rahlo očistila in spletla v kito. Že odkar pomnim je pri nas doma navada, da čebulo in česen po pobiranju spletamo v kite. Če je pri čebul proces malce bolj kompleksen in zahteva še uporabo vrvice, lahko česnovo perje spletemo v čisto navadno kitko (tako kot v laseh), s tremi šopi, ki jih prepletamo med sabo in sproti dodajamo nove glavice česna. Letos sem se pletenja česnove kite lotila prvič. Kita ni popolna, je pa moja. 🙂
Pobran, neočiščen česen.
Spleteno kito nato obesimo v senčen in zračen prostor. Česen, shranjen na ta način brez težav počaka do naslednje pomladi in nam celo zimo služi kot naravni antibiotik in odlična začimba. Do takrat poskusimo ohraniti nekaj glavic, ki jih februarja ali marca razdelimo in posamezne stroke spet posadimo v zemljo. Pri sajenju pazimo na pravilno orientacijo stroka – spodnji del stroka naj bo tudi v zemlji obrnjen navzdol. Tako je krog gojenja česna sklenjen.
Pa še kratka osebna izkaznica česna Posebnosti gojenja: zgodnje sajenje (februar) spomladanskih sort in pozno sajenje (oktober) zimskih sort Velikost odrasle rastline: do 50cm Shranjevanje plodov: spletanje v kite in hranjenje v suhem, temnem in zračnem prostoru ali sušenje Zakaj uživati? Ena izmed bolj zdravilnih in okusnih rastlin na vrtu. Kot “naravni antibiotik” ščiti pred prehladom in gripo. Uravnava tlak in zmanjšuje holesterol v krvi. Česen je nepogrešljiv v kulinariki – najdemo ga praktično v vseh receptih za juhe, omake in enoločnice, v mnogih solatah, veliko ljudi pa ga uživa surovega na prazen želodec, saj naj bi bilo njegovo delovanje tako še močnejše. Zaključek: Obvezna vrtnina na (še tako majhnem) vrtu!
Moja prva česnova kita – obesimo jo v suh, zračen in temen prostor. Tako shranjen česen počaka do pomladi.
 "Pinterest")
